Tadej Golob: Dan kot Lado Bizovičar

  • 17.01.2008

Kako je tudi avtor vaše kolumne prišel do svojih 24 ur.

Pred kratkim sem nekje prebral izjavo Lada Bizovičarja, nekaj o tem, da se mora otepati deklet. Priznam, da so me ob tem spreletavala ambivalentna čustva, neke nasprotujoče si silnice so se podile po mojem drobu, kot da bi pojedel nekaj težko prebavljivega, pa bi me napihovalo in črvičilo. Mislim, vse svoje življenje se trudim (se trudimo, ne?), da bi kak trop samic skandiral Ta-dej, Ta-dej ..., ali vsaj kakšna med njimi, uspehi so bolj tako-tako, potem ti pa en tam izjavi, da se jih mora otepati. Ne gre za to, da bi me dajala foušija (no, mogoče malo), ampak preprosto ne razumem. Tako kot ne bi razumel, recimo, človeka, ki bi rekel, da ga za novinarsko delo preveč plačajo. Tega tudi ne bi.

Jebiga, razumevanje gori-doli, ko pride določena ura, je treba spat. Zavlekel sem se pod kovter, še nekaj časa tuhtal in zaspal. Že kdaj prej sem sanjal kaj hecnega, še nikoli pa tako kot takrat. Najprej se je pojavila ena taka bleščeča svetloba pa glasna glasba, nekaj modernega, nekaj pred mojimi časi, nakar se je iz meglice izvil Lado:

»Kva je, stari, ne verjameš?«

Nekaj sem zajecljal v odgovor. Ne prikaže se mi ravno vsako noč kak znanec z malih ekranov, pa sem bil malo zmeden.

»No, bi te rad videl ...«

In je izginil.

Dobro, kaj sem hotel, tako v polsnu sem še nekaj časa študiral, kaj za en vrag je bil pa zdaj to, pa kaj da pomeni itn., potem pa me je poznopomladna noč oziroma zgodnjepoletna, kot bi rekel kolega Miran, ponovno uspavala.

Zbudili so me gradbeni stroji, ki zraven našega večstanovanjskega objekta gradijo nekaj podobnega, in to počnejo od 7.00 pa do zadnjega luksa dnevne svetlobe. Dum, dum, dum ... Krmežljav sem zavil do kopalnice, pljusknil vodo v obraz in se zazrl v ogledalo. Majka božja, sedem križev in težav! Ma ne ... Pizda materna! Vame je gledal obraz Lada Bizovičarja.

Na hitro sem odprl pipo, še enkrat, tokrat z ledeno mrzlo, pa malo skoraj s kropom, dvignil glavo in majka božja, sedem križev, piz... itn., še vedno on! Se pravi jaz kot on. Počasi, počasi, sem si rekel, za to mora biti neko pojasnilo, na sanje se ne moremo izgovarjati. Pa sem napravil malo inventuro: pil nisem prejšnji večer, rolal tudi ne, sveže lakiran parket se je že davno posušil ...

Vrnil sem se v jedilnico k zajtrku in čakal, kaj bo. Mojca je mirno besnela nad ta malim, ki je zlil gris po sebi, ta mala tako kot vedno ni hotela jesti tistega, kar bi morala, in se je drla, da hoče ne vem kaj ... Skratka, vsi so se vedli, kot da je vse normalno.

»Khm, khm,« sem se odkašljal. Nič. »Khm, khkhkhm ...«

»Ja?« so rekli vsi trije, seveda vsak na svoj način.

Nič. Kaj je mogoče, da ne vidijo, kar vidim jaz? Pojedel sem svoje in se vrnil v kopalnico, da si kao umijem zobe oziroma do špegla. Evo, Bizovičarja. Še bolj zmeden sem pobral svoje stvari in adijo, adijo, adijo, na vlak in v Ljubljano.

Če grem v službo z vlakom, ponavadi berem časopis, tokrat sem ga pač pozabil kupiti. In sem strmel skozi okno na zeleno Dolenjsko, ki je tekla mimo tja proti Grosupljemu, in se spraševal, kako in kaj zdaj s tem ksihtom, ki ga očitno vidim samo jaz, ko je s sosednjih klopeh do mene pripihljalo pridušeno dekliško hihitanje. Srednješolke.

»Glej ga ..., a je? Oni s ...«

In kar ni in ni ponehalo. In vedno glasneje, da sem jih lahko razločno razumel.

»Bizovičar. Pa saj sploh ni tko kul. ...

Pa je ... Pa ni ... Pa na televiziji je boljši ...«

Butasto, sem si rekel sam pri sebi, tega mi pa ni treba prenašati. Tudi Lado Bizovičar si zasluži osnovno človeško spoštovanje. In sem zamenjal vagon.

Potem sem zrl skozi okno in razmišljal, kak sirotej sem in da se v bistvu sploh ne bi smel pritoževati. Da si še tistih nekaj, ki mi jih je bog oče naklonil, pa mi jih ni uspelo odgnati, nisem zaslužil in da bi Lado na mojem mestu sigurno ravnal drugače. Vsaj takrat, ko se mu jih ni bilo treba tako zelo otepati.

»Oprostite, a ste vi Lado Bizovičar?«

Pred menoj je stala eno od onih prej, najbolj pinkasta, v belih hlačah, majčko nad popkom, dialektično gledano nagnjena k zašpehanosti, ampak ta moment še kar napeta in mehka in voljna in sveža ... Kaj bi na to odgovoril Lado?

»Pajade, miška.« (Sem ga usral?)

Očitno nisem. Zahihitala se je, kot da bi ji ..., ne vem kaj.

»Smo šle stavit s kolegicami, da si. Jaz sem rekla, da si, samo ...«

»Samo kaj, ljubica?«

»Bi rabla en dokaz? En podpis al’ kaj takega.«

Kaj bi napravil Lado Bizovičar? Mislim, kaj naj bi napravil jaz v njegovi podobi? Moj stari, jaz bi zvil repek med noge, podpisal bi se ji nekam in še naprej gledal, kako raste pšenica, ampak zgleda, da mi je nov ksiht dal neko tako čudno moč ...

»Kje bi se pa lahko šla to podpisovanje?«

»Hi, hi, hi, hi, hi, hi ...«

Tole mi je očitno strašno ratalo.

»Pejdi, pejdi ...« sem jo vlekel za rokico.

Šla je kot gre ovčka k mesarju, tiho in pridno, še celo malo ponosno, proti veceju, iz katerega je rahlo zaudarjalo, ampak v svojem prvem dnevu kot Lado Bizovičar si ji nisem drznil predlagati kar tam, tako rekoč pred vsemi, pa čeprav bi bilo to najbrž še bolj kul.

Slekel sem ji hlačke in se trudil biti pri tem početju čim bolj bizovičarski, a še preden bi lahko pripravil teren za srednjega napadalca, je dete padlo na kolena in začela izvajati vaje, ki jih od nje ne bi pričakoval. Kje se je tega naučila?

Pa predvsem, kdaj?

(se nadaljuje)

TEKST: Tadej Golob

ILUSTRACIJA: Sašo Jankovič Potočnik

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri