Tadej Golob: Dan kot Lado Bizovičar (III. del)

  • 31.12.2007

Iz prejšnjih spisov: avtor besedila nekje zasledi podatek, da se mora Lado Bizovičar otepati žensk. V nejeveri leže k počitku, med katerim ga obišče Lado Bizovičar in mu zagrozi, da bo že še videl. Zjutraj se avtor prebudi z Bizovičarjevim obrazom in stasom ter doživlja zanimive prigode. Na vlaku poflodra najstnico, ki se pelje v šolo, v službi direktorjevo tajnico, natakarico v bližnjem bifeju in še dve Playboyevi plejmejtki. Ura pa je šele poldne.

Ura je bila že poldne in, eh, kamor gre štrik, naj gre še bik. Danes očitno ne bomo delali. Pa sem poklical kolega, s katerima se dobivam na kavi, da mi hitreje mine delovni dan, in smo se dobili na kavi. Kar raznašalo me je od privoščljivega veselja videti njuna dolga ksihta, ko jima bom zaupal svoje dogodivščine.

Oba sta bila nepričakovano tiho. Kaj je zdaj to? Lihkar sta izvedela, da sem jih pet, onadva pa nekam v zadregi, Francl (ime je izmišljeno) je celo nekam zariplo drgnil svoj kafe. Potem mi je potegnilo. Človeku je bila všeč ona kelnerca … le kako sem lahko pozabil? In Lojze (izmišljeno), jasno, da je tiho, kdaj jih je pa on nazadnje ..., več kot eno na ..., hm, leto.

»Zanimivo,« je rekel Francl, »zdaj najbrž misliš, da si ne vem kak frajer, a? Vsak bi jih, če bi bil Lado Bizovičar.«

»Fukat najstnice na veceju v vlaku ...

Če je to, to ...« (Lojze)

»... vsak bi jih, če bi bil Bizovičar ...« (Francl)

Prekleta luzerja foušljiva. Pa kaj sploh delam z njima? Napol molče smo spili tisto kavo in se poslovili. Tudi če ju nikoli več ne vidim. Itak bom zdaj moral zamenjati družbo. ‘Fukat najstnice na veceju v vlaku ... Če je to, to ...’ Ma, daj, prvi bi stal v vrsti, če bi lahko.

In nič, šel sem nazaj za računalnik, vseeno mi pa ravno ni bilo. Tiste zmage naenkrat niso bile več tako zelo sijajne. Saj poznate tisti vic o Mujotu, ki pristane na samotnem otoku s Claudio Schiffer? Ki en tretji dan popusti in se imata potem krasno. Od spredi, od zadi, od zgori, spodi ..., potem pa Mujota zgrabi depresija, ves zlovoljen postopa po plaži, pa ga Claudia vpraša, kaj da mu je.

»A bi se lahko pretvarjala za minuto, da si Haso?«

Ona pristane. Da ne bo več slabe volje in začne:

»Živijo, Mujo, jaz sem Haso, kako si ...«

»Haso, znaš šta, juče sam jebo Claudio Schiffer!«

Tako gre to. Če svoje sreče ne moreš deliti, potem ni pol tako slastna.

Grozile so pa še druge sitnosti. Opazil sem, da je okrog naše redakcije naenkrat ratal ferkir, promet se je povečal. Ženski. Ponavadi imamo mir, tokrat pa se je po naših prostorih pletlo čuda enih sodelavk Cosmopolitana, Elle, Nove, Lise, Lise štrikarije, Lise zdrave kuhe, Lise prikuh, Lise slaščic, Lise stanovanj (in kar je še njenih izdaj), celo tistih nekaj sodelavk moških revij, kot so Avto magazin pa Men’s Health, Connect ... je nujno moralo obiskati Playboy. Vsem se je to zdelo malo čudno, razen meni, seveda. Ja, Lado, ne, Bizovičar. Ampak zdaj mi je pa to že začelo presedati.

Kot sem že omenil, me je med nogami malo ščemelo. Toliko različnih mednožij pa ustnih voltin, v katerih sem tisti dan parkiral svojega oneja, je pustilo podpis. Treba je vedeti, da ima vsaka vulva svojo mikroklimo pa mikrofauno in mikrofloro, podobno tudi vsaka usteca, pa so njihovi sokovi oblivali in zalivali in grizljali tanko zaščito glaviča mojega betiča, ki je začela puščati. Mislim, niso bile to ne vem kake bolečine, ni da bi se pritoževal, ljudje so dali že vse živo skozi in tudi mene je kdaj v tistem področju že bolj bolelo, ampak za tisti dan sem imel onegavljenja dovolj.

Zdaj pa ti to razloži onim, ki so se v vrstah zgrinjale k nam oziroma k meni oziroma k Ladu Bizovičarju. Kaj sem hotel, stisnil sem zobe in osrečil še ene tri, štiri, pri tem pa odigral zvezdniško naveličanje nad posvetnim, eno tako skulirano svetobolje. Fukov, tudi če bi jih hotel, ne znam opisati. V spominu mi je ostal brodet jošk, osramij in drugega mesovja, ki se je zgrinjalo nadme, se sluzilo in mokrilo po meni, napenjalo in izbočevalo, ponujalo in prosilo. Pa sem bil vljuden in opravil. Tu je prevladal moj stari jaz, Lado bi jih že zdavnaj odjebal, sam pa nisem imel srca.

Ob treh bi moral po ta malo v vrtec, pa me je pri tem kar zvilo. Tam so same ženske, vzgojiteljice. Ne morem jaz zdaj tak tja. Poklical sem Mojco in ji naložil, da je prišlo nekaj vmes (in to parkrat), da se moram nujno dobiti s Cavazzo, Janšo in Tomažem Domiceljem in ne vem še s kom, pa da če gre lahko ona po dete. Lahko. O.K., to smo rešili.

Potem sem napadel mehankarja. Da naj zrihta avto že danes, ker jaz ne morem na vlak. Ni šans. Popoldne gre dnevna srednješolska migracija nazaj proti Ivančni Gorici, pridružijo se jim še mlade in manj mlade delavke iz ljubljanskih tovarn, kar jih je še ostalo, pa vse uslužbenke ...

Ne, ne, ne ... Zrihtaj, kakor veš in znaš. Obljubil je, da bo napravil, kar se bo pač dalo, in je obljubo držal, sicer bi moral domov z vrečko na glavi.

K počitku sem legel na boku, ker so mi genitalije utripale kot šimpanzova rit, ko se goni. Kljub temu in skrbem, kako bo jutri, mi je nekako uspelo začoriti. Zzzz, zzzz ... Potem se je zabliskalo, glasna muzika je privršala od nekod, nekaj modernega in pred menoj je stal Lado.

»Peče?«

»Ja,« sem rekel skrušeno.

»Dobro, naj te kar ...« in je izginil.

Hotel sem mu še nekaj reči, ga vprašati, koliko časa bo še tako, pa ga ni bilo več in tudi mene je zmanjkalo.

Zjutraj sem stekel na stranišče, do špegla in, uff, evo mene. Prekletstvo je izginilo, Bizovičarja ni bilo več.

TEKST: Tadej Golob

ILUSTRACIJA: Sašo Jankovič Potočnik

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri