Tadej Golob: Dan kot Lado Bizovičar (II. del)

  • 16.01.2008

Iz prejšnjega dela: avtor besedila si ne more predstavljati, kako je, če se moraš otepati žensk, kot naj bi se jih Lado Bizovičar. Ta se mu naslednjo noč prikaže v sanjah in zagrozi, da bo že še videl. Zjutraj se avtor zbudi z njegovim obrazom in stasom ter na vlaku proti Ljubljani doživi prvo fenovsko srečanje, ki ga odvleče v WC.

Moj kurec v njenih ustih se je napel in usločil. Zelo prijetno je bilo in v ritmu.

V trenutku šibkosti sem ji hotel vrniti uslugo, ji predlagati, naj sede na školjko, da še sam malo poslurpam, a sem to misel v kali zatrl. Ne bi on (Lado) tega storil, o tem sem skoraj prepričan. Pa sem jo pustil, naj dokonča zadevo.

»Pridna, pridna ...«

Ko sem zapustil stranišče, je vlak ravno stal na postaji Ljubljana Rakovnik. Kaj čem zdaj? Naj se vrnem v tisti vagon in pokončam še drugi dve? Lado bi najbrž tako ravnal, a sam sem bil zadovoljen že z doseženim, pa sem se zleknil v svoj sedež in v miru polnil baterije tistih pet minut do glavne postaje. Dan bo še dolg.

V službo sem prispel med prvimi, uredništvo Playboya je bilo še prazno. Pogledal sem mejle, ništa (Ladovi so sigurno polni), delat se mi še ni dalo, pa sem zavil po bajti. V zgornjem nadstropju je prebivala ena od tajnic, s katero sva malo flirtala, pa potem malo bolj, a se je končalo s skupno (bolj njeno kot mojo) ugotovitvijo, da imava otroke.

»Otroci,« je rekla, »bi trpeli.«

»Otroci?« sem medlo vprašal. »Bi trpeli?«

»Saj, jaz bi, veš,« je rekla itn. in potem iz tega ni bilo nič.

Zavil sem k njej, da vidim, kako in kaj, pa da predstavim svoj novi obraz in tako. Ni me takoj opazila. Pobobnal sem s členki prstov na vrata.

»Ej, miška!«

Obrnila se je ...

»Ooo, dober dan. Gospoda direktorja še ni.«

»Kdo pravi, da iščem gospoda direktorja?«

»A, sem mislila ...«

»Ma, ne, iščem en tak brezosebni, prvinski, živalski fuk. Bo kaj?«

Mislil sem, da me bo vsaj ona spoznala. Jebenti, skoraj sva, ne, če ne bi bilo otrok.

»Lado ...« je zastokala, me prijela za roko in odpeljala v direktorjevo pisarno. »Vsaj še eno uro ga ne bo. Ko bi ti vedel ...«

Prekleta prasica! Si ga vprašala, ali ima otroke?! Ampak, kaj sem hotel, oslinil sem prst in šel za hlačke, kjer je bila že povodenj, malo pobezal ... Ta jih bo pa fasala!

»Daj to dol.«

Vrgla se je v fotelj, nežen, bež barve, ki sem ga poznal, ker sem že prej parkrat sedel na njem, ponavadi, ko je bilo kaj narobe.

»Pre-kle-ta pra-si-ca, pre-kle-ta pra-si-ca ...,« sem nabijal, da je kar s ta belim gledala. »PREEE-KLEEE-TAAA PRAAA-SIII-CAAA ...« in ga še pravočasno potegnil ven, da sem lahko spustil po fotelju.

»Lado!« je kriknila prestrašena in začela

s hlačkami drgniti popackano.

To sta bili torej dve, jaz pa še kave nisem spil.

Šel sem v bife preko puta, da se prebudim. Na šanku sem pobezal po časopisih in opazil zmedeni par oči, ki me je opazoval.

»Prosim?«

»Aja, kapučino mi daj.«

Spet sem pozabil in ona res ni mogla vedeti, kaj pije Bizovičar. Sedel sem za mizo z nekim časopisom ali revijo, ne vem več, in malo razmišljal. Nekoč sem prebral intervju s Petrom Lovšinom, v katerem je priznal, da nikoli ni afen guncal s kakšno kelnarco. Hm, tudi sam nisem in do pred kratkim ni bilo nekih večjih perspektiv za to. Hm, hm ...

»Ti, ta mala ...«

»Ja?«

»Kaj delaš za mal'co?«

»Hi, hi, hi ... Nič, tukaj sem.«

»Tam čez, na Playboyu, imam kolege,

pa ti lahko pokažem, kje slikajo svoje gologuzinje. Te zanima?«

»Delam ...,« je rekla čisto tiho, »drugače pa ...«

»Daj, daj, bojo že brez tebe teh pet minut.«

Odvlekel sem jo v studio v kleti in ...

Ma, ne, ne bom opisoval. Nekako so vsi fuki enaki in vse spoštovanje si zasluži Brane Kastelic, da jih je opisal kakih 4000 ali koliko že.

Mokre sanje Perota Lovšina so bile torej številka tri. Izpraznjen in potešen sem bil, pa malo me je že peklo tam okrog glaviča, če sem čisto pošten. Pa delat je tudi treba in sem se vrnil za svoj računalnik. Kolegi niso trznili, za njih sem bil še zmeraj stari jaz, čeprav so se do mene vedli nekam bolj zadržano, hladneje kot sicer. Klinc jih gleda, foušljivce.

Tisti dan mi ni bilo usojeno delati. Tam, kjer sem pred komaj pol ure natepaval kelnarico, naj bi se pofotkali dve plejmejtki, dve plavuši. Ponavadi me ta naša gola dekleta niti opazila niso. Saj jim ne zamerim. Moja pisarnica je čisto na koncu, pa reve so vse nervozne, ko pridejo k nam in imajo oči samo za fotografa in stilistko in vizažistko in kar je še teh, ki morajo biti tam. Ampak vsake toliko se le srečamo, pa spijemo kako kavo skupaj in takrat me skoraj obvezno vprašajo, ali tudi jaz delam na Playboyu in kaj to.

»Pišem.«

»Pišeš?«

Tokrat je bilo seveda drugače.

»A, vi, Lado, hi, hi, hi, boste tudi na

slikanju ... hi, hi, hi ...«

Tako prek rame sem navrgel.

»Pajade, miški, jaz sem forfarer.«

»Kaj? Hi, hi, hi ...«

Skratka, da ne nategujem. Ura se je približala poldnevu, ko sem sinhrono opravil

s štirico in petico. (Fantje, ne verjemite tistim, ki pravijo, da trojček ni tako fina stvar, kot se sliši. Je, je ... Hi, hi, hi ...)

(Se nadaljuje.)

TEKST: Tadej Golob

ILUSTRACIJA: Sašo Jankovič Potočnik

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri