Tadej Golob: Amarcord

  • 10.04.2008

Okus po koščku magdalenice, pomočene v lipov čaj.

(Foto: Saša Jankovič Potočnik)

Z adnjič sem razmišljal, ko sem gledal skozi okno in je zunaj snežilo, kar je bilo zelo čudno, ker je bil že fejst marec, že skoraj april in je usuvalo kot sredi januarja v dobrih starih časih, tistih predklimatskih, pred spremembami, ko so bili tropski ledeniki še celi in polni in breji in je tudi oni pod Grossglocknerjem, ki se mu reče po slovensko Veliki Klek, segal do konca ceste, in ne tako kot zdaj, ko moraš od parkirišča enih tristo višincev capate, capate, capate v graben na sneg in led, in ko se vračaš opet, capate, capate, capate gor do avta, in preklinjaš to dejstvo neizpodbitno o toplejšem vremenu, čeprav zna biti to za kakšno stvar celo dobro, recimo za palme, da bi rasle tudi pri nas in ne samo na Otoku sreče, ki je nekje v toplih morjih, ali pa najbliže v Kopru po zaslugi Popoviča, ki jih je razpostavil po glavni aleji in delujejo nekam čudno, kot nekak­šen slovenski obalni Disneyland, in kaj pa vem, bi se mogoče bolj podali oelandri ali kaj podobnega, magari oljke, ki so vendar avtohtone biljke in bi jih lahko domači in tuji gostje trgali pred veliko nočjo pa dodajali pirhom, šunki in hrenu pri čaščenju troedinega Jezusa Kristusa, odrešenika našega, kot simbolno ponazoritev križa, cvekov, s katerimi so ga pribili nanj, in še neke zadeve, trnja okoli glave ali česa podobnega, in sem razmišljal v temi pred oknom, da sem videl, kako sneži, potem ko sem ves večer preživel pred televizijo, na kateri so vrteli nekaj brezzveznega, pa sem vedel, da bo brezzveze, ker sem si pred kratkim naročil Dnevnik, ki so mi ga potem eno trikrat stisnili s praga bloka, kamor ga je poštar odvrgel, ker imamo nabiralnike notri, bajta pa zaklenjena, dokler nisem napisal na oglasno desko, da je to moje in da ga posodim, če je treba, potem je bil pa mir, in sem torej imel spored, v katerem je fino pisalo, da nobeden od tistih štirih programov in pol, ki jih lovimo z anteno na strehi, ne ponuja nič pametnega ali inteligentnega, pa sem vseeno zijal in zijal, najprej v poročila, potem v Vroči stol in Voduškovo jecljanje in uravnotežanje, in nisem mogel več, in da ne bi kje zagledal še Janše, alfa samca našega, kako na valovih cvička in harmonike, kot bi rekel Predin, v naše domove podoživlja polpreteklo zgodovino z ene od številnih proslav, ki jih je odprl v zadnjem času, ves pomemben in s kamerami in fotografi frontalno, pač zaradi tega, ker je plešast, in to ni nič grdega, lepo pa tudi ni, in ga, kar se tega tiče, razumem, ker se tudi meni dela, že nekaj časa, taka bedasta okrogla puščava na vrhu glave, za katero sem sklenil, da jo ignoriram, in ko se bo razrasla, da tudi jaz nabavim šilt kapo, ampak ga razumem, da tega noče in ne pusti fotografov za hrbet, po drugi strani pa bi prej mislil na to, sem si mislil, in tako lep kot Pahor ne bo nikoli, in sem se spomnil na mi smo tko lepi, lepi in prazni od Pankrtov, lepi, lepi in prazni, in da je problem v tem, da se nihče v tej državi ničesar več ne spomni, ne Pankrtov ne Lačnih Franzev, kamoli Preporoda, Skakafcev in tako naprej do pol enajste, ko bi naj bil Hri-bar, pa ga ni bilo zaradi nekih dva tisoč let starih ran, zaradi katerih pogine naj partizan, slovenskega naroda sin, in so na POP TV forenziki s sto let staro krvjo na nekem zidu in z bjondo, ki z razpuščenimi lasmi brezskrbno z vatkami pivna nekaj s tal, neke gljive, ki so se razpasle na krvi, da jih bo dala v analizo in bodo našli krivca enkrat ob polnoči tretjega dne, mladoletna hči pa ves čas sama in posrana doma, in šaltal nazaj na dvojko, tam pa drama, neko gledališče in ja, jebenti, bi moral, ampak ko sem pa uletel na sredi, poleg tega pa teater na televiziji ni to, in kaj češ, zavil naprej in nazaj in naprej vse tja do kakih enih zjutraj, in od tega nisem imel nič in dobro, da me ni zaneslo na kmetijo ali big brotherja ali kaj podobnega, sicer bi bil lažji za kak gram sivih celic, in to dan za dnem, dan za dnem, od zore do mraka, od mraka do dne, pred televizijo, kraljico naših src in duš in možganov, in sem razmišljal, da nas je fino zjebala, ker je itak vseeno, če pišeš in kaj pišeš, ker itak ni več komu, če pa še sam ne delaš nič drugega kot srfaš z daljincem, in kdaj si pa nazadnje kaj pametnega prebral, da bi se lahko tukaj usajal, in da bi, če je pa že vse­eno, napisal eno tako odo besedi, nekrolog v slogu Marcela Prousta, z dolgimi povedmi, ki tečejo in tečejo, s tavžentimi priredji in podredji, kot, recimo, tale njegova, kako je glavni junak izbral cvet, si ga vtaknil v gumbnico ter se odpravil na večerjo k tej ali oni gospe iz svojih krogov, kjer se je sestal z ljubico; in ko je tedaj mislil na prijateljstvo in občudovanje, s katerim ga bo obsipala modna družba, ki jo bo tam srečal in v kateri je on vedril in oblačil, obsipala pred očmi ljubljene ženske, tedaj ga je spet zamikalo ..., in tako naprej in bla, bla, bla in, hm, zakaj pa ne, zakaj pa ne bi končal z njim, honorar dobim tako ali drugače, ga je torej spet zamikalo svetovljansko življenje, ki ga je bil sicer že tako sit, in snov tega življenja, ki jo je presijal in toplo obarval vtihotapljeni plamen, se mu je zdela spet dragocena in lepa, odkar ji je prilil novo ljubezen.

Tekst Tadej Golob

ILUSTRACIJA Sašo Jankovič Potočnik

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri