Tadej Golob: Adijo, pamet!

  • 03.12.2007

Pušite, drugovi? Pušimo, pušimo ...

O teh, ki nam vladajo, si mislim podobno kot še (vsaj) petsto kolegov in približno 70 odstotkov prebivalstva (če je verjeti Peterletu), a si jih bom zapomnil po blagodetni novosti. Za časa vladanja Janeza Janše mi ni bilo treba kašljati v lokalih in zaradi smradu cigaretnega dima vsak dan zamenjati pulover. Naj se je to zgodilo po evropski direktivi ali pa so se sami spomnili, niti ni pomembno, in ko jih bo odneslo (upam, da čim prej), vsaj za to hvala.

(Foto: Sašo Jankovič Potočnik)

Če človek zadnje čase prebira časopisje, revije ali gleda in posluša televizijo pa radio, mora pritrditi vrhovnemu Janezu, da poteka v Sloveniji specialna in usklajena vojna. Ne sicer proti njegovi vladi, to si je gladko izmislil, pač pa proti pol leta staremu protikadilskemu zakonu. Skoraj ne mine Nežmahova kolumna v Mladini, Mehletova v Dnevniku ali ena sama samcata oddaja Studia City, ki ne bi zasmehovala te civilizacijske pridobitve. (S tem zadnjim mislim resno.) Z argumenti, ki so tako hecni, da človek kar ne ve, kaj bi jim odgovoril.

Ker, kaj pa naj? Z načelnim: moja svoboda je omejena s svobodo drugega, ki izhaja iz zdravstvenega, da kajenje ogroža tudi tistega, ki mu ni nič do njega, in iz sanitarnega: ker zaradi kajenja smrdijo tudi nekadilci, ki bi radi do svojih dveh kav na dan, smo, po moje, z enim stavkom, opravili z zadevo.

Zanimivo je, kako izobraženim ljudem, ki živijo od seciranja vsakršnih mentalnih spodrsljajev soljudi, odpove pamet, ko so sami prizadeti, ali se jim zdi, da je lepo družno biti kontra, ali neprevidno zaidejo na področje, ki ga niti najmanj ne razumejo in se jim ne zdi potrebno, da bi ga razumeli. Na primer Max Modic, ki v Mladini pravi takole:

»Vrnimo se k najbolj neposredni grožnji – kajenje ubija. Da to ne drži, bi zlahka dokazali s preprostim politično nekorektnim eksperimentom. Skupina ljudi bi pod zdravniškim nadzorom več let zaporedoma pokadila denimo dve cigari na teden ali pa tri cigarete na dan, eno po zajtrku, drugo po kosilu in tretjo po večerji. (Mimogrede, zakaj je pa to pomembno?) Z eksperimentom bi dokazali, da ubija nezmerno kajenje, tako kot ubija nezmerno ukvarjanje s športom.«

Če bi Modic kaj poznal te reči, bi vedel, da ima telo neizmerno veliko obrambnih mehanizmov zoper športne nezmernosti, začenši z musklfibrom, pa tudi če bi to držalo in če bi se jaz fental zaradi, recimo, 'nezmernega' teka, Max Modic še vedno ne bi imel nič od tega. Še naprej bi lahko nemoteno sedel v naslanjaču, hrustljal piškote in si enega pripalil.

Ali pa, gremo naprej, še kar naprej po Mladini (njo kupujem, že zaradi solidarnosti, odkar so jim janševci ukinili reklame), kjer navajajo mnenje meni drage Dese Muck, ki je eno najbolj prisrčnih človeških bitij, kar jih lahko spoznaš v teh krajih, a tudi njej čik v možganih napravi kaj narobe. Trditev, da za prepovedjo kajenja v lokalih stoji zarota tobačne industrije, ker da se zaradi nje mladež zanalašč, iz kljubovanja, odloči za kajenje, je vredna kakega desničarskega paranoika.

Ne vem, mogoče je ta boj zoper protikadilski zakon neke vrste ventil za ljudi, ki morajo nenehno tehtati argumente za in proti ter paziti, da komu ne bi napravili krivice in po drugi strani izgubili ostrine. No, pa si tukaj dajo duška, pač po načelu: debelejša ko je klobasa, toliko slastnejša je.

Tako je Nežmah pred sprejetjem zakona napredal, da: »Ker mora osebje lokala v primeru zakrknjenega in brezvestnega kadilca poklicati policijo, je pričakovati komedijo tudi na policijskih postajah. Namesto da bi interventna patrulja odbrzela na kraj množičnega pretepa, bo dobila prednost intervencija zoper kadilskega prestopnika. V Prekmurju so na kraj enega največjih množičnih pretepov policaji prileteli šele po nekaj urah. Očitno so morali poprej popisati imena kadilcev, ki so vršili nasilje po vaških gostilnah.«

Nič od tega se sicer ni zgodilo, nobene policijske komedije nismo doživeli, prekmurski plavci na pretep niso zamudili zaradi popisovanja kadilcev, a – pri Zevsu – nič hudega, toliko slabše zanje, Nežmah bo v borbi za ljubi dimek do prihodnjič že izumil kaj novega.

Ali pa Marcel Štefančič, ki zadnje čase v Studio City rad privleče kakšnega filozofskega kolega, ali poslanskega odvisnika, ali kogarkoli pač, pa z njimi ubrano o bla, bla segregaciji, pa ... bla, bla ... stigmatizaciji, pa ... bla, bla ... socialnem ločevanju ... Kot da je šlo pri kajenju v javnih prostorih za abstrakten problem in ne za konkreten gost cigaretni dim.

Zato pa, če bo protikadilski zakon padel, to ne bo zmaga razuma, tolerance, civiliziranosti ... , pač pa zanikrnosti in brezobzirnosti. Oziroma kot bi (nekoliko prirejeno) rekla pesnica in borka za svoj čik, Svetlana Makarovič:

Zastrupljam zrak, ljudi in sebe,

a ker sem lopov, se mi jebe.

Tudi prav. A ko vam bo naslednjič kak primitivec zabrusil, da se mu jebe za izbrisane, recimo, ali kaj podobnega, ne čudno gledat. Se mu pač jebe.

Tekst: Tadej Golob

ILUSTRACIJA: Sašo Jankovič Potočnik

Sorodni članki

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri