Slavoj Žižek: Boj se svojega bližnjega

  • 22.01.2010

O travmatičnih izkušnjah iz prvega desetletja 21. stoletja se počasi zarisujejo obrisi novega sveta. Vsi se zavedamo potrebe po globalnem sodelovanju in usklajenem delovanju pri reševanju težav, ki grozijo vsem nam. Toda to podobo kazi zlovešče znamenje: naraščajoči strah v političnem življenju.

Jezikovno podobnost med nagovorom, ki ga je predsednik Bush naslovil na ameriško ljudstvo po napadih 11. septembra, in tistim po finan­­čnem zlomu leta 2008 je zlahka opaziti: zdita se kot različici istega govora. Obakrat je poudaril grožnjo, ki naj bi pretila ameriškemu načinu življenja, ter potrebo po hitrem in odločnem ukrepanju pri spopadanju z nevarnostjo. Obakrat je pozval k delni odpravi ameriških vrednot (zajamčena posameznikova svoboda, tržni kapitalizem), ki naj bi zaščitila prav te vrednote.

Na kratko, obakrat nam je dal okusiti politiko strahu. Ali bo torej finančni zlom pomenil trenutek streznitve, nas bo prebudil iz sanj? Kadar je normalen potek zadev travmatično pretrgan, se razpre prostor za ideološko tekmovanje. V Nemčiji z začetka tridesetih let 20. stoletja je Hitler dobil bitko za ideološko formacijo, ki naj bi Nemcem pojasnila razloge za krizo Weimarske republike in pokazala pot iz nje (zgodba je temeljila na judovski zaroti).

V Franciji je leta 1940 ideološka formacija maršala Pétaina dobila bitko za pojasnitev razlogov, ki so pripeljali do francoskega poraza. Podobno levičarski optimist pričakuje, da bo zdajšnja finančna in ekonomska kriza ponudila priložnost radikalni levici. Toda takšno pričakovanje je nevarno kratkovidno; primarni učinek krize ne bo vzpon radikalno emancipatorične politike, pač pa vzpon rasističnega populizma: še več vojn, še več revščine v najrevnejših državah tretjega sveta, še glob­lji prepadi med revnimi in bogatimi – ali na kratko, še več strahu.

Ničto točko zdajšnje politike predstavljata depolitizirana, izvedenska administracija in usklajevanje interesov. Edini način, kako v ta prostor pritegniti strast, je aktivna mobilizacija ljudi, uporaba strahu kot vodilnega načela: strahu pred priseljenci, strahu pred kriminalom, strahu pred brezbožno spolno izprijenostjo, strahu pred pretiranim izpostavljanjem (ob pomoči bremena visoke obdavčitve), strahu pred ekološko katastrofo, strahu pred trpinčenjem (politična korektnost je zgleden primer liberalne oblike politike strahu).

Tovrstna politika se vselej opira na manipuliranje s paranoično ochlos – na zastrašujoče mobiliziranje preplašenih moških in žensk. Od »ljubi svojega bližnjega kot sebe« se zlagoma obračamo k »boj se svojega bližnjega kot sebe«. Zamisel o toksičnih subjektih dobiva temelj in sega precej dlje od neposrednih medosebnih odnosov: toksičen obsega vrsto lastnosti, ki pripadajo povsem različnim ravnem (naravna, kulturna, psihološka, politična).

Toksični subjekt je lahko priseljenec s smrtno nevarno boleznijo, ki ga je treba dati v karanteno; terorist, čigar smrtonosne načrte je treba onemogočiti; ideološki skrajnež, ki ga je treba utišati, saj širi sovraštvo; starši, učitelj ali duhovnik, ki zlorablja in kvari otroke. Toksičen je pravzaprav Bližnji kot tak. Da bi se laže spopadla s problemom Bližnjega v njegovi zdajšnji paradigmatski obliki – z nezakonitim prihajanjem priseljencev iz severne Afrike in vzhodne Evrope –, je italijanska vlada julija 2008 po vsej državi razglasila izredne razmere.

Na začetku avgusta je vlada naredila še korak naprej: za potrebe nadzora občutljivih točk je po večjih mestih razporedila tri tisoč oboroženih vojakov (na primer na železniške postaje in v trgovska središča), da bi s tem povečala javno varnost. Na sprejetje čaka tudi zakonodaja, ki bo dovoljevala delovanje 'držav­ljanskih patrulj', ki naj bi ženske ščitile pred posilstvi (v začetku julija 2009 je italijanski parlament potrdil zakon o varnosti, po katerem je nezakonito priseljevanje kaznivo dejanje, uvedel pa je tudi 'državljanske patrulje', op. ur.).

Pri tem je pomem­bno dodati, da so bile izredne razmere uvedene brez večjega hrupa: živ­ljenje gre naprej kot običajno. Mar to ni stanje, ki se mu približujemo v razvitih državah po vsem svetu, kjer je takšna ali drugačna oblika izrednih razmer (usmerjenih proti teroristom, proti priseljencem …) sprejeta kot preprosto nujen ukrep, ki zagotavlja običajen tok stvari? Koncept 'razumnega protisemitizma' je že leta 1938 in 1939 najbolje opredelil Robert Brasillach ki se je štel za 'sodobnega' protisemita:

»V kinu si dovolimo ploskati Charlieju Chaplinu, napol Judu, občudovati Prousta, napol Juda, ploskati Jehudiju Menuhinu, Judu, in tudi Hitlerjev glas se širi po radijskih valovih, po­imenovanih po Judu Hertzu … Nikogar nočemo ubiti, nikakršnega pogroma nočemo organizirati. Menimo pa, da je najboljši način, kako zadržati vselej nepredvidljiva dejanja nagonskega protisemitizma, uveljavitev razumnega protisemitizma.«

Mar ni v tem, kako se naše vlade ukvarjajo s 'priseljensko grožnjo', na delu prav takšno stališče?

Potem ko so upravičeno zavrnile neposreden populistični rasizem kot 'nerazumen' in za naša demokratična merila nesprejemljiv, zdaj podpirajo 'razumne' rasistične zaščitniške ukrepe – ali, kot pravijo zdajšnji brasillachi, »dovolimo si ploskati afriškim in vzhodnoevropskim športnikom, azijskim zdravnikom in indijskim računalniškim programerjem. Nikogar nočemo ubiti, nikakršnega pogroma nočemo organizirati. Menimo pa, da je najboljši način, kako zadržati vselej nepredvidljive nasilniške obrambne ukrepe, usmerjene proti priseljencem, organiziranje razumne protipriseljenske zaščite.«

Slavoj Žižek

Foto: Shutterstock

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri