Resna pokeraška mrzlica

  • 02.08.2011

V gimnaziji smo igrali poker za šibice, ni nam potegnilo, ker šibica je šibica in hitro postane dolgčas. Ni pravega zadoščenja, če zmagaš, in ni prave bolečine, če zgubiš, tako da igra ni nikoli resna. In ničesar se ne naučiš.

(Foto: Bor Dobrin)

Kasneje sem odigral nekaj seans strip pokra s kakšno mično gospodično tu in tam, a te se tudi nikoli niso resno upirale. Eno imam še danes na sumu, da je nalašč zapirala pare, da ne bi igra predolgo trajala.

Meni se je pa hotelo resne igre, z žetoni in za denar. Ni treba velikih vsot, toliko, da ti ni vseeno. Kajti ko je v igri denar, karta drugače poje, že pri taroku se to vidi. Nikjer pa nisem našel družbe, ki bi jo zanimal poker. Takrat ga še ni bilo na televiziji, zgodbe o nekdanjih svetlih časih ljub­ljanskih pokerašev, ki so v osemdesetih s pokojnim Arkanom kvartali v Rožni dolini – pravil mi jih je eden od patoloških hazarderjev iz tistih časov –, so mi pa še zmeraj odmevale v ušesih. Rajcalo me je.

Potem je pa Enzo enkrat uletel v Žmauca ves zmahan in prežvečen in smo ga spraševali, kje se je valjal in katera ga je tako zmečkala. Poker da je igral vso noč in da je družba še tam, on je moral domov, drugi pa špilajo naprej ko norci. Da bo zalegel za par uric in uletel nazaj, če mu bo zneslo, oni bodo potegnili in igrali še vso noč, »ker je Pahovc inebri­iran in dobiva in ne bodo šli domov, dokler ga ne oberejo. Par uric odspim, potem pa nazaj v borbo …«

Nisem točno razumel, kaj mi razlaga. Za zmešanega Pahovca takrat še nisem slišal. O njem in omenjeni družbi bo v teh zapisih še tekla beseda, ker so zgodbe legendarne.

Na kratko: mlad slovenski podjetnik iz premožne familije – brihten, dinamičen, poln samega sebe in predolgega jezika. Po dveh viskijih zoprn in žleht. Po desetih nemogoč, zloben in neobvladljiv. V goriškem Parku ga je za pokeraško mizo hotel enkrat zaklati neki Italijan, ker ga je pijani Pahovc ves večer heftal in zajebaval v polomljeni italijanščini, za konec pa mu sredi huronskega smeha še v zadnji karti izvlekel lestvico v trebuh: »Mi scuuuusiiii!« Tipu se je strgalo, penastega so ga odvlekli varnostniki.

A takrat še nisem poznal teh zgodb. Sem pa takoj načulil ušesa, ko je Enzo omenil poker in stalno kartaško družbo. Takoj povprašal, ali imajo plac še za enega, in da grem z njim nazaj kartat, ko se naspi. Prosim, prosim, prosim, vzemi me s sabo! Zmenjeno, je rekel in šel ležat, a se tistega večera ni več zbudil.

Sam pa nisem silil tja, toliko še premorem olike, da ne hodim v goste nepovabljen, sploh pa, kadar imajo na mizi denar. Čeprav me je zelo zelo mikalo. Za cekine se je igralo, ne za šibice ali gate! Nujno moram enkrat zraven!

Enzo je naslednji teden vseeno držal obljubo in poklical. Tokrat so igrali pri njem doma, v fotrovem stanovanju na viški osnovni šoli, fotr je bil tam za hišnika. S sabo sem vzel 200 nemških mark (evro je bil še v solati), več nisem bil pripravljen tvegati. Kartalo se je na kuhinjski mizi, prostora največ za sedem, osem ljudi. Zanimiva druščina. Pahovc, Debeli, Derbec, Bosanc, Hipi, Pek … Z menoj so bili prijazni, jaz sem si mislil, da zaradi televizije in imena. Šele kasneje mi je Enzo povedal, da so si dobesedno meli roke, ko jim je omenil, da pride kartat tisti s televizije. Imeli so me za ovco.

In res, tistega večera sem (rade volje) popušil 100 nemških mark. Zagrabila me je resna pokeraška mrzlica. Pisalo se je leto 1998.

TEKST Jonas Žnidaršič, FOTO Bor Dobrin

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri