Prodaja nemastne tople vode

  • 03.11.2011

Brez vode ni življenja. Dejstvo, ki je vsakemu živemu bitju samoumevno.

(Foto: Ivana Krešić, Shutterstock)

2 fotografiji v galeriji

Ampak s tem niste še ničesar povedali.

Zgodba se začne, ko neka samozvana stroka ugotovi, da voda, ki že od zore človeštva kroži po dobrih dveh tretjinah našega organizma, ni prava voda. Prava voda je zdrava voda, zdrava voda pa razumljivo ne teče iz pipe v vaši kuhinji. Najdete jo izključno v ličnih plastičnih stekleničkah, polepljenih z zvenečimi blagovnimi znamkami, ki se najraje zadržujejo v neposredni bližini prestižnih športov, kot so tenis, golf, jadranje in jahtanje.

Sem po nemarnem omenil plastenke? Kako nesmotrno, kako neodgovorno!

Če želite res zdravo vodo, potem morate seči samo po tisti, ki je ujeta v stekleno embalažo, izvira pa nekje v višavah dežele, kjer svizci zavijajo čokolado. Zmagali ste, ko to stekleničko potisnete v roke anoreksičnih manekenk in puhlih hollywoodskih div, da nato z njo paradirajo po pasjih procesijah, ki fotoreporterje privab­ljajo kot drek muhe. Obenem še strokovno ugotovite, da je take vode nujno popiti dva do tri litre na dan, če želite shujšati ali znatno okrepiti svoje krhko zdravje, pa še kak litrček več.

Denar in slava zagotovljena, saj liter ustekleničene vode 'višjega razreda' stane približno 12.000-krat več kot liter navadne pitne vode, v naših krajih, kjer zdravo vodo večinoma zajemajo v plastenke, pa je to razmerje malce ugod­nejše, saj je taka voda 'samo' tisočkrat do tritisočkrat dražja.

Za tiste, ki se ne zavedajo, da je bilo v zadnjih desetih letih v imenu zdravega živ­ljenja sproduciranih več (marketinško podprtih) bolnih teorij kot v tisočletju poprej, je itak prepozno, vse druge pa bi utegnili zanimati izsledki raziskave, ki so jih britanski znanstveniki pred kratkim objavili v uglednem British Medical Journalu, povezani pa so prav z urbanimi legendami o čudežni moči nalivanja z (zdravo) vodo.

Skratka, količina vode, ki naj bi jo popili dnevno, je odvisna od individualnih dejavnikov, kot so spol, starost in metabolizem, predvsem pa ni nikakršnih znanstvenih dokazov o tem, da bi bili ljudje, ki dnevno popijejo dva do tri litre vode, bolj zdravi od tistih, ki jo popijejo le kozarec ali dva. Nekaj pa vendarle drži kot pribito: mit o zdravi vodi je marketinški trik proizvajalcev ustekleničene vode. V Veliki Britaniji se je prodaja te v zadnjih desetih letih podvojila.

Če v zgornjo enačbo namesto vode vstavite besedo hrana, boste dobili na las podobno zgodbo z nekaterimi ekscentričnimi odvodi, kot so vegetarijanstvo, veganstvo, presnojedstvo, prehranjevanje s svetlobo in podobne neslanosti, ki naj bi naš zavoženi svet po ekološkoetičnih tirnicah varno pripeljale do luči na koncu predora. Kaj pa, če je tista luč, prosto po Žižku, žaromet vlaka, ki drvi nasproti?

No, več kot je znanstvenih dokazov, da vegetarijanci ali vegani – kaj šele tisti, ki živijo od svet­lobe – niso nič bolj zdravi od vsejedcev, ki se prehranjujejo z mero in čutom, več je presnojedega džihada, prepričanega, da bomo vstopili v Šangrila takoj, ko bodo s polic izginile klobase in zrezki.

Takšne in podobne otročarije lahko uspevajo samo na vsega presitem Zahodu, porodijo pa se v egocentričnih glavah, ki mislijo, da je svet enostaven kot Disneyjeve celovečerne risanke, v katerih antropoidne kreature filozofačijo v družbi živalic, igračk, avtomobilčkov in podobnih tržno zanimivih izdelkov, primernih za prilogo happy mealu – vegetarijanskemu, kakopak.

Zanimivo, da vegetarijanci, še bolj pa vegani, v svojem infantilnem antropo­centrizmu – češ, krava je žalostna, ko jo molzemo, kura trpi, ko znese jajce, zato tega ne bomo uživali – nikoli ne pomislijo na to, kako se počutijo rastline, ko jih trgajo, meljejo, sekljajo, pražijo, kuhajo in prežvekujejo za svoje etično neoporečne obroke. Če mislijo, da rastline nič ne čutijo, se prekleto motijo. A rastline so si same krive. Na žalost v večini primerov niso tako simpatične, srčkane, ljubke in igrive kot živalce. Rastline je težko socializirati, zato jih lahko jemo.

Mimogrede, švedski inštitut organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) je izračunal, da najbogatejše države sveta brez slabe vesti na leto zavržejo 670 milijonov ton prehrambnih izdelkov, medtem ko se države v razvoju proti globalnemu razcvetu lakote borijo tako, da na letni ravni v smeti zmečejo 'samo' 630 milijonov ton popolnoma uporabne hrane. Ki pa po vsej verjetnosti ni tako zdrava in etična, saj med njo najdemo tudi meso, ribe in druge izdelke živalskega izvora.

Res je, lepo je biti vegetarijanec v takem okolju. Ali pa vegan. In filozofirati o etiki.

TEKST Max Modic/Mladina, FOTO Ivana Krešić, Shutterstock, FOTOMONTAŽA Goya

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri