Pogovor s Harmonyjem Korinom

  • 27.11.2012

Harmony Korine, ki ga številni uvrščajo med mojstre sodobne kinematografije, je prvič šokiral publiko in filmsko industrijo, ko je napisal scenarij za film Mulci (Kids), ki ga je leta 1995 režiral Larry Clark in ki je lansiral karieri Chloë Sevigny in Rosaria Dawsona.

(Foto: Ilustracija: Raul Allen)

To je nadaljeval z nekonvencionalnim in kontroverznim filmom Gumm, s katerim si je pridobil spoštovanje režiserjev Wernerja Herzoga in Gusa Van Santa, mnoge kino gledalce pa odvrnil z grafično nasilnimi in včasih nedojemljivimi prizori.

Korine še naprej osuplja Hollywood z ustvarjanjem filmov in dokumentarcev predvsem v svoje zadovoljstvo in s čudovitim omalovaževanjem posledic, ki jih ima to za izkupiček filma.

Skupaj sva snemala film Spring Breakers o skupini deklet s kolidža, ki oropajo res­tavracijo, da si lahko privoščijo spomladanske počitnice. Kje si dobil idejo zanj?

KORINE: Videl sem fotografije teh deklet, spomladansko dopustniških deklet ali nekaj takega, in sem si predstavljal, kakšne bi bile za­maski­rane in oborožene. In sem si misli, vau, to je pa kul prizor. Zares hitro, morda le v dnevu ali dveh, sem začel pisati sinopsis. Pomislil sem, da bi ga poslal tebi – česar prav nikoli ne naredim. Nikoli nikomur ne pošljem nečesa, dokler ni dejansko napisano – toda to je bila samo ideja.

Všeč mi je bil njegov svet. Želel sem si, da bi eno njegovo dimenzijo resnično začutil. Všeč mi je bil sijaj in vse drugo na površini, toda da bi umore naredil resnične. Nato te je poneslo in si ga napisal.

KORINE: Skočil sem na letalo, bile so spomladanske počitnice. Nastanil sem se v hotelu in ga napisal v desetih dneh ali nekaj takšnega, medtem ko so najstniki poslušali Taylorja Swifta in bruhali pred mojimi vhodnimi vrati. Sprva sem šel na napačen kraj, na Daytono Beach, kajti ko sem bil sam mulec, so vsi hodili sem. Zdaj so bili povsod naokrog samo debeli bajkerji in lezbijke.

Neka ženska v nekakšni papirnici – bila je kot bodibilderka – mi je dejala: »Spomladanskih počitnic ni tukaj že od osemdesetih ali zgodnjih devetdesetih. Zdaj so v Panama Cityju.« In tako sem skočil z letalom v Panama City in se namestil v Holiday Innu. Bilo je kot samo središče spomladanskih počitnic. Kaos. Bilo je tako ogabno – ljudje so fukali in kozlali vsepovsod, glasba vso noč. Nemogoče je bilo, da bi pisal ali se osredotočil. Bilo je, kot bi živel v peklu.

Povej mi kaj posebnega o Mulcih, tvojem prvem filmu.

KORINE: Šlo je za veliko srečno naključje. Napisal sem ga takoj po končani srednji šoli. Ko sem srečal režiserja Larryja Clarka, sem se odpravljal v New York. Bil je moj prvi semester. Preselil sem se iz Nashvilla, živel sem v babičini hiši. Vpisal sem se v dramsko-pisateljski program. V srednji šoli sem snemal kratke filme, toda nisem želel v filmsko šolo, ker sem razumel temeljno tehniko. Vedel sem, kako delati filme.

Blockbuster [ameriško podjetje za izposojo filmov] ga ni hotel ponujati.

KORINE: To je bilo zame razburljivo. Bilo mi je všeč. Bil sem srečen, ker so ljudje govorili o tem. Iskreno, pri Mulcih sem bil tako vzhičen, ker je ves hrup okrog filma pomenil, da bom lahko delal svoje filme; moral sem posneti Gumma. Vse do današnjega dne čutim enako. Ni mi kaj dosti mar, ali ti je všeč to, kar počnem. Želim si, da imajo ljudje radi to, kar počnem; želim si publike. Vedno se nadejaš, da bo ljudem bolj všeč kot ne, toda s tem si nič kaj dosti ne raz­bijam glave.

Ker so tvoji filmi nenavadni, si rekel: »Naredim ga in želim si, da je ljudem všeč, toda hkrati moja ideja o uspehu ni pogojena s tem, da je všeč večjemu številu ljudi.« Zakaj delati filme za kino publiko, če je tvoj odnos takšen? Povezan si z umetniškim svetom in prikazoval si filme v newyorškem Whitney Museum of American Art.

KORINE: Vedno delam filme, prav vse, za kino, kajti vse svoje najboljše izkušnje v življenju sem doživel v kinu. Vsi moji najgloblji trenutki so iz bivanja v kinu in gledanja tam projiciranih stvari. Vedno začnem s tem, kajti to je zame najboljše.

Če bi kdaj postalo res težko snemati filme za kino, ali bi preprosto rekel fuck it?

KORINE: Nikoli nisem hotel biti del filmskega sveta. Zame je vse isto, umetniško ustvarjanje, pisanje, knjige, karkoli pač, filmi – vse je del iste ideje in je vedno bilo. Je del združene estetike ali združene ideje, s katero je nekako povezan celo kroki na koščku papirju. Med njimi je povezava. Hočem samo biti sposoben nekaj narediti. Nikoli mi ni bilo mar, da bi bil najboljši pisec ali najboljši umetnik ali najboljši režiser. Hotel sem samo biti jaz.

To se navezuje na tisto, kar si mi dejal o Rainerju Wernerju Fassbinderju.

KORINE: Spomnim se, da sem prebral nekaj, o čemer je govoril Fassbinder, kar je name naredilo velik vtis. Omenil je, da mu ni mar za to, da dela mojstrovine. Zares ga je zanimalo snemati filme zaradi čustev, filme zaradi različnih razlogov v različnih časih v njegovem živ­ljenju, ki ustrezajo čustvom ali stvarem, skozi katere je šel. To je primerjal s hišo. Dejal je, da so nekateri njegovi filmi kot deščica v tleh, nekateri kot dimnik, nekateri kot vrata in nekateri kot kopal­nica.

Gre za idejo, da do konca življenja zbereš dovolj del, s katerimi si zgradil hišo, v kateri lahko živiš, in da ti je v njej nekako udobno. Spom­nim se, da je to učinkovalo name, kajti razumel sem, o čem je govoril. Ljudje se pogosto le podijo za eno samo stvarjo. Zame je pomembno, da bom do konca življenja postavil dovolj stvari tam zunaj, ki bodo imele neki smisel in neke vrste učinek. Vse pove vse in vse ne pove ničesar. Za to gre. Kaj tvoje delo pomeni? Pomeni vse in nič.

 

Tekst: James Franco

Prevedel: Borut Omerzel

Sorodni članki

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri