Pika G.: Skoraj brez

  • 03.12.2007

Kocina. Čvrsta, močna, odločna. Zakoreninjena na svojem mestu, odločena, da tam tudi ostane. Ali tanka, nežna, niti ne več puh, pa tudi dlaka ne. Dlačica. Ravna suličarka. Pomenljivi kravželjc. Črna, bodeča. V oči in v telo. Morda zgolj božajoča. Dražljiva. Draži, včasih vzdraži. Zasrbi. Zaboli. Večinoma je v družbi, le redko samotarka. Zapletamo se vanje in se jih otepamo. In večina jih ima tudi na jeziku. V večini situacij. Večinoma metaforično, seveda. Jaz sem brez. Dlake. Na jeziku, da se razumemo.

Zato naj vam bo jasno: brijte se! Bog oče vam je dal žiletko, pa se z njo igrajte. V rednih intervalih. Najbolje vsak dan, ker nič ne užali nežne dekliške kože bolj kot dan, dva staro dlačje. Velja za razstavni salon in makino v garaži. Pardon, dlaka se mi je znašla na jeziku. Povejmo po domače: drgni si s klingico redno svoj zali obraz in ko se boš ves poraziran in nežen in dišeč tako samozadovoljno gledal v ogledalo, ne pozabi, narcisek, na jajca.

Že lepo in in brihtno in prav, da vam triki niso tuji, kot, sam bog ve, niso tuji tudi nam, vašim uporabnicam, ampak če si prevarant, ustvarjaj iluzijo do konca! Če se že obriješ, da me boš impresioniral z veličino, ki jo skrivaš tam doli, potem bodi dosleden.

Razumi. Ko te zagledam tako razkoračenega in golega in velikega, ponosno stoječega, kako mi salutiraš, trden in neizprosen, me prime, da bi te izlizala do brezumja. Da bi se z jezikom sprehajala gor pa dol po tvoji izproženosti, oblizovala tvoja jajca in enega za drugim grela v ustih. Predstavljaj si me zdaj, kako štartam nadte, ti pa me pričakaš s prekletim turškim tepihom iz samih iglic! Napad uspešno odbit, bi se temu reklo. Ja, res je, bolje bi bilo, ko bi se mirno obdal s toplimi svedrci svojih dlak tam v osramju, me zaradi tistega centimetra, dveh, malo manj osupnil, pa zato toliko prijazneje pričakal, ko se sklonim, da te pozdravim, da te poljubim, da te vzamem v usta, moj manjkajoči člen.

Dovolj romantike! Nič romantičnega ni na en dan starem strnišču. Na bradi, ki se tako hinavsko sveti in neustavljivo spominja na makovo potico. Pika pri piki. Bodica pri bodici. Bolečina pri bolečini. Ti si tam in lep si in se mi obetaš, a ko me prisesaš nase, lahko razmišljam le še o tem, kako prekleto vneta bom še dva dni. Kako me zdaj boli in kako me bo še peklo. In če boš še vztrajal in se ti ne bom mogla ali – ja, babe smo pač take – hotela umakniti, kako bom rdeča in potem rjava, krastava. Polna tistih drobcenih, majcenih krastic, ki zdravijo rane najbolj drobcenih, majcenih, najbolj nabrušenih dlak.

Ko se enkrat obriješ, je treba vztrajati. Ali si iz obzirnosti vzeti time-out, da dlačje spet požene in se telo obraste. Velja seveda tudi v obratni smeri. Ker imamo tudi me precej dela z raznimi kremami pa geli in britvicami in nekakšnimi lopaticami in gobicami in kremicami za po, da o vseh možnostih, ki se ponujajo pri oblikovanju tako imenovane intimne frizure in nas nesramno begajo, češ kaj bo pa njemu bolj všeč, niti ne začnem.

Ali pač. Gotovo vas bi zabaval kratek vpogled v psiho ženske, ki stoji v banji z depilacijsko kremo v roki in razmišlja, a bi danes eno tako bolj tanko črtico ali mogoče debelejši trak? Trikotnik obrnjen navzgor ali navzdol? Morda kaj bolj umetelnega? Bi si jo pristrigla v srček ali v znak silne ljubezni in obrtniškega znanja izvrtnarila njegovo inicialko? Ali pa bi si jo kar odbrila, da bom res kot od mame rojena?

Ko kocka pade in krema prime, je rezultat seveda popolno presenečenje. Nikoli, ampak res nikoli ni točno tako, kot je inženirka načrtovala. In tudi tisto z dolžino preživelih dlačic je podobno.

Da tam vmes, kamor najraje zaide tvoj mojstrski jezik, ne sme biti nič, je jasno. Obzirnost, če nič drugega, saj sem napisala že zgoraj. Ostalo je precej bolj zahrbtno. Umetnica lahko izbira le med kratkimi in malo daljšimi, uporniško bohotnejšimi. Med deško pristriženko in drznejšo krtačko. Vse pa strogo v mejah tolerabilnega minimuma. Ta je sicer stvar okusa in lahko vodi v neželene konfliktne situacije, ko je za nekoga minimum stroga nula, drugi pa brezkompromisno prisega na par milimetrov, v splošnem pa ne bom udarila dosti mimo, če napišem, da ta okus dandanašji ni naklonjen nekontroliranemu razraščanju teh ljubkih kodrcev okoli strateških točk. Šumadijski rokenrol je pač out. Seks v novem tisočletju diši drugače.

Hvala bogu, da so pri nogah stvari jasne. Čeprav ne. Niso. A je dovolj, če se brijem od kolena dol? Naj tudi stegna? Riti ne vidim dobro, pa bi bilo mogoče treba ... Kaj pa roke? Trebuh? Kaj če bi se kar povaljala v prekletem vosku in trpela kot previhan jež, ampak na koncu na meni ne bi bilo ene same zahrbtne bodice več? In tako iz dneva v dan, iz tedna v teden, iz meseca v leto skozi življenje. Ko enkrat začneš, ni izbire. Izbiraš lahko le metode. In z njimi intervale. Bolj svobodni, bolj ujeti. Bolj ujeti, bolj gladki. Bolj gladki, bolj zanimivi. Tistim, ki nam prodajajo, in tistim, ki jim prodajamo. Ki se jim prodajamo.

Drag šport, tole iztrebljanje dlak. Boleč. Zamuden. Zahteva odrekanje. In veliko vaje. Ja, britje je vrhunski šport, ni debate.

Marsikaj smo že počeli, odkar smo zlezli z dreves, ampak tako malo dlak nismo imeli še nikoli.

TEKST: Pika G.

FOTO: Uroš Potočnik

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri