Pika G.: Samo brez panike!

  • 13.11.2007

Išče se osemenjevalec, a seme samo ni dovolj.

(Foto: Ivana Krešić)

Donator mora ustrezati nezanemarljivemu številu natančno definiranih kriterijev, katerih zahtevnost raste eksponentno s časom. Večkrat, ko gre bejba zafrustrirana in sama spat, več se pričakuje od hipotetičnega jebača. Dlje ko lahko prisluškuje svojemu telesu, spoznava svoje neusahljive potrebe in o njih emancipirano parlamentira s sopohotnicami, ki bi vse obupano rade bile mame, fatalke in neveste v belem, bolj grotesken je konstrukt, ki nastaja v njeni glavi. Bolj ko postaja jasen in definiran, bolj oddaljen je hkrati cilj. Kje je moški, ki bo osrečil tridesetletnico?

Nič ne rečem, fajn je vedeti, kaj hočeš v življenju. Približno, od oka, v grobem. Še bolje je vedeti, česa nočeš. Ker potem ostane več sprejemljivih rib v morju testosterona in mišičev. Saj je vendar prav, da te lajf česa nauči. Okej, nočeš, da je mamino dete. Nočeš, da te ponižuje. Nočeš, da te tepe. Nočeš, da te fuka na hitro, površno, brez filinga. Še kaj? Nočeš ... Ja, še tako zahtev­na pička počasi konča. Če ji daš možnost, da pove, kaj hoče, monologa zlepa ne bo konec. Hoče take in take oči, take in take lase, tak in tak kurac, hoče, da tip kuha, pospravi za sabo, pošraufa, kar je pošraufati treba, je hkrati vedno pripravljen na prostočasno aktivnost po njeni izbiri, ima svoje stanovanje ali vsaj špara v nacionalni shemi ... Bla bla bla in še enkrat bla.

Žalostno je gledati v nulo spedenane tridesetplusice, kako visijo po diskačih in tam, kjer se v najboljšem primeru obeta seks nad mestom, iščejo ljubezen svojega življenja. No, tudi seks, da se razumemo. Ne zabavajo se, samo so tam. Bivajo. Oprezajo, čakajo, upajo. Namalane plenilke v našpičenih pačotkah in zlatih ketnah, ki nimajo več volje za igro, mislijo pa, da jim je za takšno razkošje zmanjkalo časa. Ne, zmatrane so od tega, da si v glavi vrtijo en in isti film, v katerem glavna moška vloga še ni zasedena. Pod krinko izkušene bejbe, ki po mesecih suše pristane na guncanje v tvojem kliotu, da jo zjebeš, ker se ti revežu sfenta zadnji kondom, pa še ližeš zanič in je vse skupaj nasploh hudo neergonomsko, se skriva prestrašena deklica, ki si ne da časa in priložnosti, da jo tisto, kar najbolj išče, najde takrat, ko to najmanj pričakuje.

Zato mrzim babja omizja. In babje večere. In babje jutranje kave. Ker so eno samo duvanje, ena sama girl-power masturbacija na suho, ena sama apologija tega neučinkovitega pristopa k življenju. Me nikoli nič ne zajebemo. Nikoli nismo nič krive. Problem je vedno v drugih. V njih. V teh nesrečnih modernih moških.

V vas, dragi moji. Tudi vas kaj grabi panika?

TEKST: Pika G.

FOTO: Ivana Krešić

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri