Pika G.: Resnica boli

  • 24.11.2007

Tale bo bolela. Nekatere. Dokončno imam namreč dovolj odcvetelih samčkov, ki glasno skritizirajo vsak še tako zadovoljiv komplet, ki se jim priziblje mimo, češ da punči nima dovolj velikih jošk, dovolj blond las, dovolj majhne riti ... za njihovo fakersko veličanstvo. Ne zanima ga, kako tvoje življenje, tvoje malo ljubko vesolje in sploh vse. Povedal ti bo le, da se nisi dovolj sklonila. Da dekolte ni dovolj globok. Da se hlače preveč lepijo na tvoja hlebčka. Hlebčka?! In potem si mislim – pa kdo si ti?! Imaš mišičastih 180 centi, 25 centimetrov med nogami, bujne dišeče lase, neoporečen zadah in kondicijo 25-letnika? Si razgledan, prijeten, prijazen, duhovit? Ne, miško. Si samo revež, ki bi, pa ne dobi.

(Foto: Uroš Potočnik)

Taki so se nekam hudo razpasli v zadnjih letih. Pa ne vem, ali so taki silni optimisti in pričakujejo, da se bo v njihovo plešo neke noči nesmrtno zaljubila starleta iz ameriške nadaljevanke na eksotičnem obisku v Globalu, ali jih je kdo grdo nategnil z malo preveč konkavnim ogledalom v predsobi.

Po pravilu jih je zjebala Amerika, dežela svobodnih in silikonskih.

Z leti izkušenj je postal moj vzorec že skoraj statistično signifikanten, pa lahko posplošujem. Skratka, kdor je videl že kaj sveta, ve, da smo Slovenke kar fejst babe. Jebiga, je pač res. Ampak ta sorta, ta prestrašena mačistična skupina, ki šlaufe okrog trebuha kompenzira z impresivnim seznamom pleha, ki da so ga že gonili po svetovnih cestah, drka na obalne stražarke. Hefov menšn jim je ultimativni diznilend! In resničnost najhujši sovražnik.

Ker čas teče. Ker ga zmanjkuje. In ker našega petelina vse bolj grabi panika. Zato vsak dan vse bolj resno razmišlja o lasnem vsadku. In se stara. Sam.

Težko je, verjamem, biti prepričan, da je samo najboljše dovolj dobro zate. Nič ne rečem, človek mora ciljati visoko (nad 170), ampak saj vemo, kdor (pre)visoko leta, (lahko) nizko pade. Prav smešno jih je potem gledati, te lokalne frajerje, z njihovimi račkami. Grdimi račkami.

Kje se zalomi, nimam pojma. Mogoče kaka globalna zarota. Kozmična pravičnost. Ali zgolj trda realnost. Ampak njihove bejbe, ko si jih slednjič le omislijo, niso modelke iz revij. Prej so kot tete z ribje tržnice. Preproste, povprečne, a zihr dobrega srca. Seveda se z njimi pokažejo le po naključju. Za dan mrtvih ali kaj podobno družinskega. Ko pade mrak in gre delavka spat, pa se gredo spet zmrdovat nad ponudbo lokalne nočne scene in mi razlagat, kakšne so pičke v onem hudem diskaču na Manhattnu, kamor spustijo samo redke izbrance.

Vame piha tisto svojo postano cigaretno sapo, meni pa postaja slabo. In si mislim, jado, popušil si. Gadno.

TEKST: Pika G.

FOTO: Uroš Potočnik

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri