Pika G.: Rada fukam – pa kaj potem?!

  • 28.06.2007

Ja, resno sprašujem. Pa kaj potem? Ker imam zadnje čase občutek, da živim med ljudmi, ki to počnejo zato, ker je vsake toliko menda prav. Ki o tem najraje niti ne govorijo. Ki, če že morajo, izdavijo, da se je vse skupaj malo umirilo, da ni več te strasti kot nekoč, da včasih večkrat, drugič manjkrat, ker sta zdaj pač preskočila na višji nivo in razumeta, če je on utrujen ali mora ona zlikati goro perila, da bosta naslednji dan v službi fit za vse izzive, ki jih prinaša vsakdan.

(Foto: Ivana Krešić)

Kako je s tem pri vas? Okej, dragi moji, če niste vi ali vaš(a) partner(ka) telesno hendikepirani, potem je v takem primeru (vsaj) eden od vaju invalid v glavi. Svoje roke lahko zaposlujete na n različnih načinov, ampak če vas zvečer (in/ali zjutraj in/ali vmes, pravzaprav ni važno) nič ne srbi od že(l)je po njenih sokovih, potem imata problem. Sploh, če ostajate hladni tudi v teh vročih dneh, ki so kot sprogramirani za dolge potne seanse.

Ona je tam že napol slečena, kot bi narava pol dela opravila namesto vas, oba oddajata tiste malo prijetne malo odvratne, vedno pa hudo erotične vonjave, in kamor pogledate, se naokoli sprehajajo kosi mesa. Dekolteji so vsako leto globlji, se vam ne zdi? In ja, plastika je vsako leto cenejša, tudi to je res. Pa ritke, okrogle, napete, čvrste ritke, ki si jih, medtem ko z mularijo pešačite proti vrtcu, prav plastično predstavljate nasajene na svoj kurac ... Hej, res lahko v trenutku, ko zaprete za seboj domača vrata in stopite v predsobo, kjer že diši po njeni kuhi, pozabite na vse, kar vas rajca čez dan?

Ali pa sodite med tiste jebače, ki imajo ženo za mater svojih otrok, porivajo pa neko drugo nekje drugje in se potem v domači spalnici zgovarjajo na šiht pa vročino in leta, zaradi katerih je pravzaprav že logično, da vam ne vstane vedno? In, saj veš, lubica, k zdravniku je zaradi teh stvari ja tako nerodno iti. Bova raje potrpela. Pa probala spet čez štirinajst dni.

Štirinajst dni?!

V štirinajstih dneh presahnem! Hej, še v nečistih dneh ne dam miru! Bo nekoč, ko bom pred sabo rinila voziček, drugače? Bo, kot bi rekel poet: nekoga moraš, pa čeprav voziček? Ni šans! Porivam lahko marsikoga, marsikaj in na nebroj načinov. A če ni vsaj eden na drugi strani že polnoleten, mi nekaj hudo manjka.

Reče se mu (z veliko začetnico, kot vse, kar globoko ljubim in spoštujem) Kurac.

Tekst Pika G., foto Ivana Krešić

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri