Pika G.: Otročje

  • 06.02.2008

Kako, prosim? Hopla, oprostite, ampak očitno je vse le res – ravnokar se me je moj bodoči šef drznil vprašati, kako resno je moje razmerje. In ali že načrtujem. O ja, načrtujem. Nenačrtovano. Bodoči je ravnokar mutiral v bivšega. Ker kaj ga to kurac briga! Saj vem, ekonomska logika in te stvari, ampak hej, kako naj punca gleda na to, če ne emocionalno? Ko pride do reprodukcije, se vklopijo nagoni. Odpizdila sem iz pisarne. Še prej pa ga seveda dobro napizdila. Da si bo zapomnil, kdaj se je zajebaval z mojimi otroki!

(Foto: Uroš Potočnik)

Spoštovanemu frajerju se je moja reakcija seveda zdela hudo pretirana. Infantilna. In neumna. Da kaj je to sploh takega! Ker itak ne načrtujeva še nobenih majcenih jokavčkov, pa tudi če bi jih – kot da se v življenju še nikoli nisem zlagala! Sam mi lahko nekaj teh mojih neresnic našteje kar takole, na hitro. Kar pomeni, da znam. Zato mu res ni in ni jasno, kaj travmiram. Šef je pač vprašal. Saj vpraša vse! To je pač njegova služba. Ljuba draga, preboli to! Ker je čisto normalno. Normalno?!

Saj vam je jasno, kako živahno, kot v ritmu kakšnih južnoameriških revolucionarnih popevčic, so mi spet začeli brbotati hormoni. In ko so podivjani biki že skoraj štartali nad argentinske pampe mojega v istem trenutku odkritega in že ranjenega materinskega nagona, pomešanega z rahlo dozo pridig o enakopravnosti spolov, ter grozili poteptati nekaj, kar bi se kljub vsemu v tej nori sodobni družbi dalo definirati kot »razmerje«, je moški del tega konkretnega »razmerja« kar naenkrat dobil neverjetno razsvetljen izraz na obrazu.

Ne pravim, da je prav, mi je rekel prisiljeno resno, ampak bodi pragmatična. Izigraj jih na njihov način. Bo bolje. Saj veš, za otroke. Priznam, ko je to povedal takole, z očetovsko skrbjo pravzaprav, me je prisilil v razmislek. In me pognal po strokovno pomoč. K mojim babam. Na terapevtski kofe. Z enim takratkim zraven, ker je tema resna. Torej: kaj nam govorijo izkušnje? Da sploh nisem nič posebnega. Da šefiče zanima vse živo. In da o vsem živem, kar se tiče nas, prav radi povohljajo še naokrog, sploh če imajo v lastni hiši koga, ki morda zna kaj povedati o novem objektu njihove pozornosti.

Pa seveda to, da ne brskajo po naših maternicah samo direktorčki z jajčki, ampak brez dileme tudi gospe šefice. Po pravilu v kostimčkih in z ozkimi ustnicami. Brezkolagenske izdajalke! In kaj še? Da so pač časi taki in je najbolj brihtno biti – pameten. Ter pozabiti na tisto, čemur so včasih rekli zasebnost. Ker v službi, v službi smo vsi od firme. Jebiga, inventar mora biti popisan. Kapitalizem. Turbo izvedba. Pač. Ampak jaz se ne dam! Bom pač napizdevala vsakega pocukranega inkvizitorja z aktovko in standardnim vprašalnikom. Za mirno vest! Za dušo.

Dokler ne bom res začela planirati otroka. Takrat se bo treba umiriti. Si nadeti nasmešek. Se malce zlagati. Se, akhm, kreativno izraziti pri odgovoru. Ker, dragi moji, svet je krut, otrok pa mora jesti. In ja, mama tudi.

TEKST: Pika G.

FOTO: Uroš Potočnik

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri