Pika G.: Meseno

  • 16.01.2008

Včasih se počutim predrzno. Poredno. Izzivalno. Takrat naredim najbolj očitno in najbolj učinkovito stvar. Slečem hlačke in oblečem krilo. Hlače so pregrobe in predrznost se meri v centimetrih. Od pičke do roba cunje je včasih celo stegno, drugič komaj kaj.

Če se sklonim, boš tedaj med ritnicama s pogledom ujel mojo mokro, vročo pizdo, in medtem ko ti bo vstal, se boš spraševal, ali je bilo vse skupaj res ali zgolj fatamorgana. Jebiga, trideset stopinj v senci je in z najinima telesoma se igra peklenska vročina, ki puhti z asfalta. Torej? Ti bom zrajcana do konca dovolila, da se boš vtaknil med moja stegna, ali te bom pustila, da boš z bolečo erekcijo oprezal za mano vsakič, ko bom ob svojem ledenem pivu brezskrbno prekrižala noge in jih pri tem za trenutek nemarno razmaknila?

Pa saj sploh ne potrebuješ dokazov, ne? Želiš si jih, to že. Videti hočeš, prijeti, oblizniti, se zagristi, nasaditi nanje. Toda tudi brez tega veš. Vohaš me. Vohava se. Temu se reče prvinska komunikacija. Nobenega govora, nobene pisave, samo kemija.

Poletje je pač čas vonjav. So popoldnevi potnih podpazduh (ne verjameš mi, vem, a meša se mi ob tvojem švicu, čistem, nepokvarjenem, nedotaknjenem, nerazredčenem sladkem švicu brez deo primesi), večeri sramežljivih kapljic pod lasmi (mnjam, kako jih rada lovim z jezikom), soparne noči mokrih teles ... in jutra. Jutra, ki dišijo po milu in kremah, a vendar skoznja nezgrešljivo, zagotovo in neustavljivo pronica tisti prvinski vonj po seksu.

Poželenje ima svojo aromo. In pička, skrita pod tankim blagom, a vendar vsa svobodna, s svojim mesom ponosno odprta v svet, diši najmočneje.

TEKST: Pika G.

FOTO: Uroš Potočnik

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri