Pika G: Mali princ

  • 07.11.2007

Če bi izbirala le po videzu, nikoli ne bi prišla do najboljših kurcev mojega življenja.

(Foto: Uroš Potočnik)

Ja, ko si mlad, frišen in neumen, hlastaš za superla­tivi. Bistvo je očem še kako vidno, si rečeš. Zato ti­pom ne buljiš v oči, ampak v izboklino nad jajci, v svojih mokrih sanjah goltaš najdaljše in se daviš na najdebelejših, pička pa ima vedno znova tisti prazni občutek, da ji manjka masiven kos mesa. Ena orenk fila. Ljubezni ji ni nikdar dovolj.

Dokler se ne ujameš na majcen trnek. Na neobetavnega tehničarja, ki ti vzhaja v ustih kot kak falični superjunak. Ki se je sposoben potrojiti, kaj potrojiti, početveriti, da bi me oral kot kakšen John Deree (jap, traktor) in me na koncu pustil razboleno od užitka, pijano od naslade. V objemu naključnega ljubimca z namenom. Da me nauči, kako iz malega raste veliko, iz velikega pa se ne izcimi nujno še večje, ampak včasih komaj kaj.

Oh, to carstvo mesa! Obzorje, ki se ti odpre, ko v vsem, kar jih žuli med nogami, vidiš en sam velik potencial. V kratkem, debelem, položenem med mošnjička kot napol pokajena, slabo zvita cigara. V gologlavem orliču škrlatne oprave, ki ga vztrajno iz centra vleče tja nekam na levo. V tankem osamelcu sredi gole golote. So mogočni obeti in strupi v majhnih flaškah in so ljubki pohabljenčki, ki ne potrebujejo bergle, da shodijo. Samo mene vročo in voljno.

Zato jih zdaj gledam v oči in si slepo vzamem, kar je pod pasom. Brez predsodkov. Kdor hoče videti, mora vedeti, kdaj odpreti oči.

TEKST: Pika G.

FOTO: Uroš Potočnik

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri