Pika G.: Kriza

  • 22.02.2008

Zdaj je pa dovolj, srce. Bambi, dragi, morda bi naslednjič vadila misijonarja, kaj praviš? Še dobro, da so me stari včasih silili h gimnastiki, pa te še lahko dohajam pri tem akrobatskem rokenrolu. Hej, hvala, mama, hvala, ata, za telo, ki zdrži. Da lahko spoznavam, se učim. Sicer sploh vedela ne bi, kaj vse se da. Pač, neuka deklina s kmetov. Je kdo rekel, da se Ljubljana kvalificira za metropolo svetovnega formata? Dajte no, zresnite se!

(Foto: Uroš Potočnik)

Saj ne, da se hvalim, ampak po letu intenzivnega treninga s fukovabnim inštruktorjem fizkulture (v resničnem življenju gospod, akhm, dejansko uči telovadbo) zadevo obvladam. V nulo, kot se reče. In presegla sem že fazo, ko sem ob soparnih prizorih v porničih še otroško poskakovala, češ, glej, to pa znam tudi jaz! In sem potem to dokazovala. Zdaj mi je samo še – dolgčas. Kar je jeba. Zato hočem od začetka. Dovolj kamasutranja, odslej se bova kresnila samo enkrat na teden, in v ta standardni paket stoja na glavi in visenje na karnisi nista vključena!

Kaj pa fafanje, sprašuješ? Okej, fafnem ti ga lahko. Če to pomeni, da sem z nogami na tleh, ne pa ... saj veš, kje. Ampak potem boš vrnil uslugo. In jaz bom ležala. Na postelji, če bi se dalo. Ja, sem ti že povedala, da odpadejo veceji, trgovine, parki, sovoznikov sedež in tvoj šolski kabinet, gospod tovariš?

Zakaj me tako gledaš? Nič ti ni jasno, vem. Dojel si, da moje tokratno »izvajanje« ni nekakšna alternativna oblika predigre. Mislim resno, ja.

Ampak zakaj? Razmisli. Možnosti je več. Najprej se boš vprašal, kaj je narobe. Z mano. Potem boš dojel, da je ta pot do odgovora prekomplicirana. In se boš vprašal, kaj je narobe s tabo. Grizel boš spodnjo ustnico, namesto da bi grizljal mojo bradavičko. Nežno. Ponižno. Skromno. Po misijonarsko. Ugriznil se boš do krvi, ko boš pomislil, da te morda varam. In bi se pač rada prišparala zanj. Ki je slovenska verzija Rocca Sifredija. Velik. Z velikim. In z veliko. Keša.

Pizda!

Okej, naj ti pomagam: ker sem ženska. Razočaran? Jebiga, ljubavnik, ampak delam eksperiment. Me fuka ali ljubi? Kar je še huje: ga fukam ali ljubim?

Nisem tako naivna (ali krepostna ali trmasta), da bi seksualnemu prenažiranju kontrirala z absolutno vzdržnostjo, zato uvajam omejitve. Za določen čas, brez skrbi.

Dokler ne ugotovim, ali znava samo biti. Biti skupaj. Ker, jebiga, dekle rabi še kaj več kot fuk, pa če še tako rada da. Si pač ne more privoščiti, da bi odfukala do olesenitve. In ostala sama. Neuporabna.

Halo, bejbi, jaz sem optimistka. Pa ti?

TEKST: Pika G.

FOTO: Uroš Potočnik

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri