Pika G.: Konec otroštva

  • 27.12.2007

Punčka postane ženska, ko dobi menstruacijo. Fant postane moški, ko si ga prvič zdrka do jajc. Opaziš razliko?

Ne zanima me, ali mi verjameš, da me je hudič obsedel že v mali šoli. Tako je pač bilo. In ne zanima me, ali dvomiš, da bi to v našem malem družinskem stanovanju lahko ostalo ne­opa­ženo. Ampak je. Vse se da. Sploh pa nočem reči, da sem kaj posebnega. Ker nisem. Toda medtem ko si ti vse svoje otroštvo čakal na svoj prvi orgazem in na­bijal igrice na sosedovem spektrumu, sem jaz prekleto do­bro vedela, kako poskrbeti zase, kadar se oglasi prvinski nagon.

Pandorina skrinjica je nosila naslov Figurae Vene­ris, kar otroku, ki se je ko­maj naučil brati, še zdaleč ni pomenilo toliko kot grafična oprema te strokovne literature. In kot se je popolnoma naravno, kar od nekod, pojavila potreba, je prišla tudi njena zadovoljitev. Moje prvo drgnjenje. Odkrila sem svoj najljubši hobi. Sama sebe. Igračo vseh igrač.

Da so pri tebi prioritete postavljene malo drugače, mi je potegnilo čez čas, ko sem sosedovega mulca zvlekla v drvarnico in mu pokazala svoj skriti zaklad ter ga ob črno-belih joškaricah iz revij seznanjala z anatomijo ženskega telesa. Prosveta mi je pač v krvi. Rada učim. Po fotru.

Pa sva nekoč konspirativno sklenila, da bova probala. Se dala dol. Poseksala. Fukala, kot je rekel on, meni pa se je zdelo, da fukanje grdo zveni. V resnici ni zvenelo ne grdo ne lepo. Bila sva tiho. Razočaranje je pr­i­šlo brez glasu. S spuščenimi gatkami je zlezel name, kot se je naučil na vohunski misiji za priprtimi vrati spalnice svojih staršev, in začel nekaj ritati tam, dokler ni­sem kon­čno dojela, da očkovemu sin­čku ni nič jasno. Ne, on je imel svojega be­emiksa in avto na daljinca, jaz pa svoj tuš. Pošteno.

Zato mi je prekleto vse­eno, če sem postala ženska v bolečini. Tebi je moral hormonski koktejl šele zavreti, da se ti je glavič vendarle, po vseh žalostnih drgnjenjih tiste male hrenovke, vendarle blagovolil raztrgati na prafaktorje. Da se ti je razodelo. Da si se med špricanjem, ki ni prizaneslo ne posterjem, ne lego kockam, ne posteljnini z avtomobilčki, v krčih do­tlej ne­znanega ugodja slednjič le uvrstil v elitni moški klub. Jaz sem blaženost, ki si jo takrat občutil, poznala že dolgo, dolgo časa.

Kaj je proti temu nekaj bolečine in neudobja enkrat na mesec? Sploh pa sem v tistih dneh prav posebej po­hotna. In če te kaj moti, tudi prav. Te ne rabim. Avtoerotične akrobacije obvladam v nulo. Treniram jih od malega.

TEKST: Pika G.

FOTO: Uroš Potočnik

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri