Pika G.: Homo mensura

  • 24.05.2007

Bil je dan orgazma in smo fukali. Za mir. Bila sem prizadevna, priznam. Mir na svetu mi veliko pomeni.

(Foto: *)

In cenim to, da je pot do tega hvalevrednega cilja tako odprta. Da lahko izbiram – s kom, kje, kako, kolikokrat. Če sploh.

Zato sovražim, absolutno sovražim ljudi, ki si recimo vzamejo pravico, da si me med potjo na tržnico tam sredi Prešerca silno čustveno privijejo na prsi.

Bizarka, vam rečem. Hodiš po tistih svojih banalnih vsakodnevnih poteh, ko te obstopi tolpa nasmejanih dobrotnikov, gluhih za tvoje mile prošnje, naj te zaboga pustijo pri miru, pa magari samega in neljubljenega, in ti začne podarjati objeme. Take tesne. Preveč tesne. Preveč intimne.

Podajajo si te kot žogo, zmedenega in omamljenega od vse te človeške topline, odišavljene tako, kot pač dišijo stara zimska oblačila, cepljena na kombinacijo izpuhov mestnih avtobusov, cigaretnega dima, hrenovk z bližnjega štanta, vprašljive higiene in poceni parfuma. Strašno neerotično, vam rečem. Pa se človek vpraša, kdo pravzaprav komu kaj podarja. Oni meni ta nesrečni precenjeni objem ali jaz njim?

Ne maram izsiljevanj, gospoda. O tem, kdo mi bo ležal na joških, rada odločam sama. Pa o tem, kdaj in kako bom komu dala vedeti, da ga imam rada, tudi. Z valentinovim in kičastimi medvedki in srčkastimi bombonjerami se ne obremenjujem. Znam biti najbolj sladka igrača in najbolj slasten bombon in noben koledar nima zveze s tem, kdaj.

Pika G.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri