Peter Mlakar: To BI or not to BI

  • 12.06.2008

Ženska z žensko, ženska z moškim. Moški z obema. Vsi z vsemi.

(Foto: Goya)

V predkatastrofičnem času, ko udarja na dan demon seksualnega kaosa, njegovo večobrazno bistvo, slišimo pozive k razlagi pojavov, ki bi sicer v stanju vsesplošne gotovosti veljali za jasnoumne. Recimo, kako poiskati smiseln odgovor, da je skorajda samoumevno lizanje, sesanje, drkanje in porivanje ženske z žensko, medtem ko jo hladnokrvno svedra njen moški … manj samoumevna pa je nasprotna kompozicija: koliko od tega velja za moške, ki bi – medtem ko malikujejo ženske odprtine – enako čast posvečali tudi kavernam svojih kolegov in se v njih marljivo gulili?

Toda če se zanesemo na neko raziskavo, ki je pokazala, da pri obojespolnih orgijah več kot 50 odstotkov žensk privlači tudi isti spol in se z njim seksari, medtem ko enako počne veliko manjši odstotek moških, pa opazimo dostavek, da se, če je zagotovljena anonimnost pri hotnikih, višina odstotka pri moških precej poveča.

Tudi v našem okolju naletimo na primere, kako se kak heterospolno poročen dedec butne še s tipčkom. In ne pozabimo raznih umetnikov, perverznikov, sodomistov, ki bi se fukarili z vsem, kar obstaja ali ne obstaja; Julij Cezar je menda rekel, da bi bil lahko vsake ženske mož in vsakega moškega žena.

Toda če ustanovitelj psihoanalize pravi, da je človekov sekstroj kombinacija moških in ženskih lastnosti, a sta v redkih primerih obe vrsti razviti enako, bomo dodali: moški niti v zakrneli obliki nima cevi ljubezni – če izpustimo njegovo rit – ženska pa ima vedno majceni penis – klitoris. Če je po nauku Geneze ženska iz moškega in si z njim deli kurčka, pa je z razločitvijo od njega dobila še nekaj, česar on nima – vagino.

Zato ima Freud prav, ko reče, da ima moški navsezadnje samo en vodilni seksualni organ, ženska pa dva. (Za klitoris celo pripominjamo, da je unikatni dragulj, ker v primerjavi z drugimi organi nima nobene druge funkcije kot uživanje.) Ženska se s svojim malim sršenom lahko igra vedno, to naslado pa kombinira z notrino vulgine.

Tako lahko opravlja spolno funkcijo, ki je aktivna, saj si vražička najprej drka, to pa lahko prenese na drugo žensko, ki postane objekt, a tudi sredstvo njene sle. Njo nesramno obdeluje in je sama s svojo aktivnostjo drgnjena. Na drugi strani pa je vulgina nasproti kurconu pasivni uživač. Zato se pusti brusiti po vulvi in v vagini. Tu potrebuje moški alat, ki ga lahko dobi – v malce spremenjeni, a še vedno fizični obliki –, od druge ženske.

In če se dotaknemo psihoanalitičnih ugotovitev, kako pomembno je v duševnem razvoju človeka njegovo otroštvo, ko se fantje z grožnjo, da izgubijo svojo najpomembnejšo aparaturo, odpovejo spolnim radostim z materjo – ter se vzpostavi neusmiljeni diktat etične zavesti –, pa deklici stoično spoznanje, da je pač brez ponosnega tička ali pa je ta precej ničev v primeri s fantovskim, omogoči, da svoje želje še pravočasno spelje tja, kjer jih bo bolj nemoteno izpolnjevala ter se tako izogne krutostim Zakona.

Zato pri puncah ni več mogoča taka represija in jim je bolj malo svetega. Kako pa jim tudi lahko pride kaj do živega? Če med nogami zeva v nas le bizarni krater, ima ženska z njim in prazno luknjo nekaj, ja, neki nič, kjer je možno vse. Zato zanjo velja, kot pravi NSK, da je manj kdaj tudi več.

Pa vendar: otrokova težnja po krvoskrunstvu z materjo in pokončanju očeta ima skladno s fantovo biseksualno zasnovo tudi dvojno usmeritev. Če hoče mladi mož spodriniti očeta, da bi se pogrel v materi, želi prevzeti tudi vlogo ljubice kot poligona očetovih seksualnih vežb, ker je mati vendar najprej kapelica uživanja samega. In ne pozabimo, v luči naziranja, da v iskanju naslade tudi drugi telesni organi, ki so povezani s prvinskimi nagoni, lahko nadomestijo običajne seksualne dele, se spomnimo, s kakšnim zanosom se lahko pobje nabijajo v ritno tesnobo.

Kako je lahko pri obeh spolih – kljub ugotovitvam, da so ženske bolj biseksualne od moških – med sabo vse zavozljano. Še posebej, če upoštevamo čas, ko bo biseksualnost stvar tehnološkega posega in bo isti človek z obema razvitima – vanj implantiranima ali genetsko kreiranima – seksualnima organizmoma stvar izbire. In kaj, če izumimo poseg, s katerim bomo lahko brisali nezavedne izvore naših zavestnih splonih usmeritev?

Zato ob našem biseksnetu omenimo še njegov možni »metafizični« temelj. Če ima ženska, ko ima nekaj od moškega, tudi nekaj samo svojega, pa sta oba iz istega Mesa. Toda če je človek eden, je ta enost slaba. Eno ni nikoli samo eno, vam bo rekel Platon. Zato je razpolovljen na spol – isti ali nasprotni.

Tako v zavitem poiskanju sebe v Drugem pride lastni negaciji za hrbet ter jo ukine, se v seksualnem zlitju odtrga od začetne ranljive in razpadljive enosti ter v nepoznanskem uživanju dobi uvid v pravo Eno. Prav človekova (temeljna) dvojnost je dokaz za negativno, ekstatično Tretjost. In tu propad sveta dela za nas.

Enotnost enega in dvojnega v nas zato nekateri vidijo kot bogastvo, saj lahko v vsakem od spolov poiščemo energijo ter privlačnost, ki sta nekaj posebnega, vznemirljivega. Tako smo tudi zapazili ugotovitev, da pri osebah, ki biseksualnost prakticirajo, lahko taka usmeritev dopolnjuje in intenzivira odnos do svojega partnerja.

Razvratniku z dvojebno izkušnjo lahko poznavanje razlike med obema tipoma drgnjenja Mesa ustvari spoznanje o najboljši možni relaciji in usmeritvi. Nekdo bo zato rekel: tudi v biseksualnem ribanju vseh z vsemi lahko dominantno prasketa heteroelektronika in se izbliska kot rezultat.

TEKST: Peter Mlakar

ILUSTRACIJA: Goya

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri