Naivna zelena knjiga

  • 05.07.2011

Ne spomnim se več, od kod mi je v roke prišla prva knjiga o pokru. Tudi naslova se več ne spomnim. Zelene platnice je imela.

(Foto: Bor Dobrin)

Stara knjiga in ne prav poglobljena, še iz tistih časov, ko sta se v Ameriki igrali le dve varianti pokra, odprti in zaprti poker na pet kart, iz časov, ko sta bila texas hold ’em in omaha še v solati. Naučila me je dovolj za prvi korak, za prvi miselni preskok, ko se ti nad betico prižge lučka in si rečeš: AH! Pisec je operiral z osnovnimi matematičnimi računi in predpostavkami, nič zapletenejšega od seštevanja in deljenja, a ravno dovolj, da me je začelo zanimati.

Recimo primer, takole je šla analiza: igra se odprti poker (5 card stud), za mizo je šest igralcev, po tretjem krogu stav so v igri le še trije kvartopirci. Naš junak ima v rokah srčevega asa, njegove karte pa kažejo tole:

(A♥) K♥ Q♥ 5♥

Srčev as je seveda skrit, zato oklepaji. Nasprotnika pred zadnjo karto kažeta takole sliko:

(X) Q♦ 4♣ K♣
(X) J♣ 9♥ 9♠

Z iksom sem označil neznani pokriti nasprot­ni karti. Prvi ima spodaj najbrž še eno damo, saj bi se z golim asom bržkone odsvaljkal, ko mu je padla štirička. Ja, odsvaljkal, v tehle kartaških kolumnah te, dragi bralec, učim pristne sočne ljubljanske kartaške terminologije. Odsvaljkal, zaprl, padel, odpadel, se poslovil. Saj se razumemo.

Drugi je bolj pogumne sorte, spodaj ima lahko karkoli. Morda je začel s parom fantov, morda ne, v najslabšem primeru (za našega junaka) je začel z devetko in je z zadnjo karto fasal tris. Naš junak mora za zmago kupiti še enega srca, ki mu bo skompletiral barvo. Na mizi je 60 dolarjev, tip z devetkami pa jih je pravkar heftal (stavil, keptal, porinil, višal) 20, v potu leži torej skupaj 80 dolarjev.

Kaj zdaj? Kaj storiti? Kakšne so možnosti za zmago? Ali se našemu junaku splača plačati teh 20 dolarjev, da vidi svojo zadnjo karto in z njo morda z malo sreče sestavi zmagovito barvo petih hercev? Takole, je rekla knjiga, da se računa:

Naš junak ve za trinajst posameznih kart, kar naštejmo jih: štiri svoje (A♥K♥T♥Q♥), šest nasprotnih (Q♦4♣K♣,J♣ 9♥ 9♠) in še za tri, ki so jih preostali (trije) igralci že v prvem krogu zaprli. Od teh ni bila nobena v srcu, če se junak prav spomni. V igri je 52 kart, od tega torej 39 neznanih (52 minus 13). Od neznanih je v igri še osem srcev. Od kod ta številka? V standardnem kompletu kart brez jokerjev je 13 srcev, od teh je našemu junaku razkritih pet. Možnost, da v zadnji karti izvleče prav herca, je torej osem dobrih kart proti 31 slabim. Povedano drugače, od 39 možnih izidov se bo junak razveselil osmih. Še drugače: matematična verjetnost, da bo zadnja karta herčeva, je 8/39 ali na okroglo za malenkost več kot 20 odstotkov. Povedano še drugače, njegove šanse so približno 20 proti 80, kar pa mirne vesti okrajšamo na 1 proti 4.

In ker je v omenjenem trenutku odločitve na mizi 80 dolarjev in jih je za nadaljevanje igre našemu junaku treba plačati le 20, (je govorila knjiga,) ima naš junak dovolj dobre možnosti za zmago in mora plačati in upati na zadnjo karto.

Tako je pisalo. Meni se je takrat zdelo, da so se mi oči odprle. Prej sem si poker predstavljal kot kavbojsko igro, v kateri je najvažneje prečitati nasprotnika, ali blefira ali ne, zdaj pa vem, da gre preprosto za matematiko in da je vse drugo navadna romantika. Nisem pa vedel, da so stvari v pokru veliko bolj zapletene, kot je razlagala tista, danes vem, naivna zelena knjiga.

TEKST Jonas Žnidaršič
FOTO Bor Dobrin

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri