Mi, Slovenci!

  • 10.08.2011

Na Slovenskem imamo zanimiv fenomen. Obsedeni smo z iskanjem ekvivalentov svetovnih zvezd v slovenskem prostoru! Recimo, moja soseda Maja je slovenska Christina Aquilera. Znani mladinski pisatelj je slovenski Buster Keaton. Imamo slovenskega Robbieja Williamsa in tako naprej in tako nazaj.

Slovenski' tlačimo pred vsako kolikor toliko prepoznano svetovno, skoraj praviloma ameriško zvezdo. Pri tem ne gre za preprosto dvojništvo ali oponašanje.

To smo dali čez, ko je revija, duhovni predhodnik Playboya, objavljala oglase, v katerih so se fantje na zbledelih fotografijah oglaševali kot 'izrezani Charlie Chaplin' ter čakali režiserje, da jih 'kontaktirajo'. Ne! V slovenskem primeru gre za tituliranje, za katero se dotični prav posebej ne trudi. Gre za neformalni fenomen, ki bolj govori o stanju naroda kot o ambiciji ustvarjalca. Kolikor je piscu znano, sta samo dva primera, ko sta se pevca tudi formalno oglaševala kot dvojnika svetovnih zvezd. Pred leti smo premogli slovensko Madonno, največji frajer pa je brez dvoma Štajerski Mišo, ki je personifikacija hrvaške legende Miše Kovača.

Mnoga leta je bilo takšno etiketiranje rezervirano zgolj za pevce, igralce, estradnike, redko za kakšnega športnika. Zdaj pa se je začela zgodba razvijati tudi širše. Ko so Pirančani izvolili temnopoltega župana, se ga je takoj prijel vzdevek slovenski Obama in nasedli so celo največji svetovni mediji!

Kakšen resen strokovnjak, če bi se mu ljubilo, bi znal fenomen ustrezno razložiti. Jaz, ubogi pisun, lahko samo ugibam – a najbrž gre za neko patološko željo ugajati, se postaviti ob bok pomembnim in vplivnim družbam skozi dokazovanje last­ne veličine. Ker če se ne moremo primerjati po uspešnosti kot celotna družba, zadevo pač spustimo na raven posamez­nika. Lahko bi sicer kakšno rekli o zanimivi in večni dilemi o originalu in ponaredku, vendar bi nas zaneslo predaleč. Bistvo vse te rabote je najbrž zadeto v rek­lamnem sloganu izpred desetletja: Imamo vse, kar imajo veliki!

A vendar ima ta teorija zanimiv pre­obrat. Če hočemo ugajati s tem, da zmoremo isto oziroma enako kot največji svetovni mojstri, to ne velja obrnjeno. Denimo, Primož Peterka je bil dve leti najboljši smučarski skakalec na svetu. Pa nobenemu ameriškemu, ali ruskemu, ali avstrijskemu mediju, še manj tamkajšnji javnosti, ni prišlo na misel, da bi katerega svojih smučarskih skakalcev poimenovali ameriški Primož Peterka! Prav tako ne poznam primera, da bi kje na zahodu deloval ansambel, ki bi ga poznali kot nizozemski Laibach, pa je omenjena novovalovska skupina pustila v globalnem glasbenem svetu globoko brazdo. Imamo pa na drugi strani neformalne slovenske Rolling Stonese, ki so Big Foot Mama!

Obstaja le ena sama izjema, ki žal potrjuje pravilo. Ko je ansambel bratov Avsenik udaril prek meja, so se primerno po­imenovali v Oberkrainerje! Z leti so dobili toliko posnemovalcev, da je bil Slavko bend prisiljen preimenovati v: Slavko Avsenik und seine Original Oberkrainer.
Čeprav nevede, je tako celotna evropska narodnozabavna glasba dobila prilastek slovenska. In ko tako kakšen avstrijski muzikant stopa svoji oberkrainerski slavi nasproti, nevede uporablja slovenski kot svojo devizo prepoznavnosti.

Je pa še ena možnost. Opisani fenomen, ki se zdi le obrobna tema, primerna za poletne kolumne, bi lahko s pravilno uporabo rešil dramo, ki jo imamo Slovenci s slovenstvom. Kot kažejo ankete, volitve, referendumi in podobna ljudska merjenja, imamo Slovenci namreč največji prob­lem z drugimi Slovenci. S slovensko državo in slovensko družbo. S slovenstvom v najširšem pomenu besede. Če ne bi imeli teh težav, bi živeli sorazmerno srečno.

In zdaj rešitev: na planetu je vsaj dva milijona slavnih. Vsaj dva milijona oseb, po katerih se je vredno zgledovati. Vsaj dva milijona ljudi s posebnimi talenti in posebnim znanjem. In kot pravi trio Lucienne, Brane in Branko, ki je pri nas merilo vseh stvari: »Slovenija ima talent!«

Tako ni treba drugega, kot da vsakemu Slovencu, ki nas je približno toliko kot najožje svetovne elite, dodelimo lastnosti, kariero in slavo nekoga drugega. Poslanci, teh 90 nesrečnikov, naj si najdejo ekvivalente med slavnimi poslanci iz zgodovine ali sedanjosti drugih parlamentov. Pevci in tisti, ki si to želijo postati, naj postanejo rušilci glasbenih lestvic s pomočjo svetovnih pevskih zvezd. Vsaj dvajset blondink se lahko spremeni v Marilyn Monroe, gracilne dive iz Drame naj končno postanejo Nicole Kidman, one manj lepe pa Meryl Streep. Politiki naj postanejo Roosevelti, Kennedyji in Gorbačovi … Dovolj bo za vse.

In ko bo vsak Slovenec nekdo drug, ko bo vsak od nas svetovno znan, najbrž tudi lep, pameten in bogat, ne bo nobenega razloga za zavist, potlačene frustracije in podobne slovenske igre brez meja.
Ob turističnem prilivu, ki bi ga imeli zaradi enkratnosti takšne ideje, bi naše ljudi odrešili kompleksa nepomembnosti in maj­hnosti, kar bi nas končno spravilo med zgodovinske narode.

TEKST Marko Radmilovč, FOTO Shutterstock

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri