Max Modic: Valentinovo 2.0

  • 26.03.2012

Saj res, zakaj bi na dan zaljubljencev osvajali samo z lectovimi srci in ceneno čokolado?  

(Foto: Ivana Krešić, Shutterstock)

»Zakon dveh gledaliških impresarijev, ki se vsak zase brezobzirno trudita, da bi drugi zaigral po njegovo, ni ljubezen; odnos med prostitutko in naključnim klientom, v katerem se iz razlogov, ki niso prav jasni, pojavita resnična nežnost in spoštovanje, pa je ljubezen.« Misel, ki da misliti. Avtorja, ki jo je zapisal, ni več med nami. Britanski zdravnik Alex Comfort, lucidni pisec in po prepričanju anarhist, je odšel pred 12 leti, star 80 let. Bil je eden tistih, ki so se, kot bi rekel Zoran Predin, odločili, da bodo do smrti živeli.

Čeprav je napisal kar nekaj vplivnih strokovnih del in člankov ter vedno našel čas tudi za ustvarjanje fikcije in poezije, ga zgodovina najbolj pomni po eni sami knjigi: po tako imenovanem spolnem priročniku The Joy of Sex (slovenski prevod iz leta 1984 se je glasil Spolne radosti). Takoj po izidu leta 1972 so ga krstili za strokovne opombe k seksualni revoluciji, njegovega avtorja pa se je za vse večne čase oprijel ljubkovalni vzdevek Dr. Sex, ki je šel Comfortu sprva zelo v nos, nato pa ga je vendarle vzljubil. Najverjetneje po tistem, ko je preveril stanje na osebnem računu.

Kakorkoli že, takrat je postalo jasno, da bo v odnosih med odgovornimi odraslimi seks brez ljubezni vedno preživel, medtem ko ljubezen brez seksa nikoli. Ljubezen, dragi moji, ostaja konstanta. Narašča le število prebivalstva in srčkov, zajčkov, medvedkov, dregljajev, pentljic, čokoladic in drugih neumnosti, ki se jih 14. februarja spravi v promet.

Valentinovo v Evropi najbolj vneto praznujejo Britanci, ki za srčkast kič in druge sezonske potrebščine na leto zapravijo od 100 do 150 milijonov funtov, kar je razmeroma skromno v primerjavi s sredstvi, ki jih za ta artificielni praznik odrinejo Američani. Lani naj bi se v ZDA v imenu dneva zaljubljencev obrnilo več kot pol milijarde dolarjev, pri čemer ni zanemarljiv podatek, da za valentinovo več kot pet odstotkov Američanov z darili zasuje tudi svoje hišne ljubljenčke. Perverzno? Niti ne, prej simptomatično, če upoštevamo statistično dejstvo, da ZDA v tako imenovanem razvitem svetu krepko prednjačijo po številu smrti, ki jih povzroči strelno orožje.

Zahodna civilizacija že dolgo ne loči več med ljubeznijo in zasvojenostjo z ljubeznijo. O zasvojenosti z ljubeznijo govorimo takrat, ko nekdo išče ljubezensko razmerje izključno zato, da bi pregnal samoto in na partnerja preložil svoje probleme in frustracije. In bolj ko nekdo svoje probleme prenaša na partnerja, bolj nesamostojen postaja. In bolj ko je nesamostojen, bolj se mora njegov partner ukvarjati z njegovimi srčnimi problemi. Sem omenil srce? Kakšno srce neki! Skrivnost je v žlezah.

Že konec 19. stoletja so fiziologi na podlagi dognanj s področja človekove spolnosti prišli do sklepa, da je ljubezen pravzaprav kemija. Točneje, nepredvidljiva hormonska zadeva, tako rekoč blagodejna oblika zastrupitve z izločki spolnih žlez. Mimogrede, še pomnite, kaj je tisto, na kar v primeru pomanjkanja ljubezni prisegajo tako pravljice kot urbane legende? Ljubezenski napoji. Ki jih nikakor ne gre mešati z afrodiziaki. Ljubezenski napoji lahko ljubezen predramijo, vendar učinkujejo zgolj skupaj z magičnim obredom, afrodiziaki pa ljubezni ne morejo predramiti in učinkujejo le, če je psihofizična kemija že na delu. Nekatera afriška plemena za učinkovit ljubezenski napoj uporabljajo lastno spermo. Dekletu jo je treba kaniti v jed naravnost iz originalne embalaže in pri tem misliti nanjo.

Bolj sofisticirano se lahko pred svojo izvoljenko izkažete, če sežete po knjigi enigmatičnega Paula Photenhauerja, ki nosi naslov Natural Harvest: A Collection of Semen-Based Recipes (Naravna žetev: zbirka receptov na osnovi sperme). Avtor nas v uvodu poduči, da sperma ni zgolj hranljiva, ima tudi izjemne kulinarične lastnosti. In čeprav njena proizvodnja ne stane nič, na voljo pa je zmeraj in povsod, se sperme v kulinariki (ljubezen naj bi šla skozi želodec, kajne) na splošno ne uporablja. Cilj knjige je spremeniti tak način razmišljanja. Ko se boste otresli začetnih zadržkov, piše avtor, boste prijetno presenečeni nad kulinaričnimi lastnostmi sperme.

Photenhauerjeva kuharica obsega 62 strani in več kot 50 receptov za tople in hladne jedi, ki na barvnih fotografijah ne glede na njihovo domnevno problematično sestavino delujejo okusno in privlačno. Avtor naj bi vse recepte osebno pripravil ter tudi preizkusil v krogu prijateljev in somišljenikov.

Tekst: Max Modic/Mladina

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri