Max Modic: V modrem dimu ranega poletja

  • 02.06.2012

»Če bi moral izbirati med žensko in cigaro, bi se vedno odločil za cigaro,« je nekoč dejal Groucho Marx.

(Foto: Ivana Krešić, Shutterstock; fotomontaža: Goya)

Ni sramota, če narediš napako. Sramota je, če napake ne popraviš. Za nekatere je itak že prepozno. Pravkar mineva pol stoletja, odkar je zaradi razmer na Kubi leta 1962 John F. Kennedy podpisal embargo, ki je še vedno v veljavi.

Med izdelki, ki jih je v ZDA prepovedano uvažati s Kube, so se znašle tudi havanke, glavni kubanski izvozni ar­tikel. Kennedy, ki je bil strasten ljubitelj kubanskih cigar, se s tem ni kaj dosti obremenjeval. Preden je podpisal embargo, je zaupniku Pierru Salingerju naročil, naj kupi in shrani tisoč najboljših havank. Za lastno uporabo, kakopak.

Skoraj pol tisočletja pred Kennedyjevim avtogramom, točneje leta 1492, se je na Kubi pomotoma izkrcal Krištof Kolumb in debelo gledal Indijance, ki se jim je kadilo iz glave. Rolali so posušene liste neke čudne aromatične rastline, jih prižgali in zadovoljno vlekli. Zvitku so rekli cohiba. Kolumb in družba so si nabrali nekaj rolic in jih ponesli v Španijo, kjer je cohiba sčasoma postala ‒ cigara.

Na Kubi tobak uspeva v petih regijah, samo Vuelta Abajo, tamkajšnja edinstvena kombinacija zemlje, podnebja in tradicije, pa slovi kot zibelka vrhunskih, edinstvenih, neprekosljivih cigar. Od nekdaj so opojne kubanke slovele. V tem primeru tiste z malo začetnico.

Nato je prišla revolucija in z revolucijo Fidel Castro, ki je tobačno industrijo ročno podržavil. Tuja podjetja je izgnal s Kube. Glavni izdelovalci in njihove cenjene znamke so pobegnili v Dominikansko republiko. Z njimi so odšli tudi vrhunski mojstri obrti, vključno z zvijalci cigar. Da ne bi pobegnili čisto vsi, si je Castro izmislil zelo zvit načrt. Po enega družinskega člana je zadržal za talca. Nekaj so mu pač prišili in ga vrgli v arest. Družina tako ni mogla emigrirati in ga pustiti na Kubi.

Castro, ki mu za naravna bogastva ni bilo vseeno, si je takrat zadal nalogo, da bo ne glede na izjemno konkurenco v Dominikanski republiki ustvaril najboljšo kubansko cigaro. Morda celo najboljšo cigaro na svetu. In leta 1966 je nastala cohiba, ena prvih in tudi zadnjih komunističnih cigar. Nezamenljiva in edinstvena. Sprva tudi nedobavljiva. Dobil si jo le pri Castru osebno. Zdaj je vse drugače, le embargo ostaja isti.

Lep občutek je, ko svoji neposredni bližini uživaš v tistem, česar ne glede na ceno, ki si jo pripravljen plačati, ne dobiš niti v ZDA. No, z ZDA imamo kljub temu veliko skupnega. »To deželo smo osnovali na idealu individualne svobode, na pravici posameznika, da počne, kar hoče, dokler s tem ne škodi drugim. To pravico zdaj spodbijajo gorečneži, ki drugim odrekajo vse, kar ni po njihovem okusu ali ni v skladu z njihovimi prepričanji. Omejujejo nam z ustavo določeno svobodo izbire, pri tem pa pogosto zlorabljajo državni denar in izkrivljajo dejstva,« je v enem od uvodnikov revije Cigar Aficionado zapisal urednik Marvin R. Shanken.

Po letu 1993 se je hkrati z naraščanjem priljubljenosti cigar zaostroval tudi pritisk protikadilskih aktivistov, ki so v vseh kadilcih, tudi rekreativnih, videli enake škodljivce oziroma kar človeško podvrsto, ki jo je najbolje čim prej iztrebiti. Cilj opravičuje sredstvo in protikadilski džihad pri 'objektivnem' obveščanju ni nič manj zavajal javnosti kot njegovi zagrizeni sovražniki, tobačni koncerni. Toda odgovornih in racionalnih posameznikov, ki cenijo užitek ter razumejo pomen magičnih besed količina in zmernost, jim ni uspelo zmesti.

Čas je, da se vprašamo, kdo bo nasled­nji. Kajti nekdo zagotovo bo. Mesnopredelovalna industrija? Zrezkov niso prelepili z opozorili ministrstva za zdravstvo, da lahko rdeče meso v nezmernih količinah spodbuja razvoj črevesnega raka. Veriga restavracij s hitro hrano? Ni poskrbela za svarila, da so hamburgerji in pomfrit v nezmernih količinah kalorične bombe, ki resno vplivajo na prehranjevalne motnje in povečanje telesne teže. Avtomobilski koncerni? V navodilih za uporabo nikjer izrecno ne piše, da lahko zletite s ceste, če po mestni obvoznici divjate 200 na uro ... Nehati moram. Čeprav bi še filozofiral v tej smeri. Toda cigara je skrajno ljubosumna reč.

Kot bi vedela, da v njeni družbi nikoli nisi sam. Če se cigari ne posvečaš dovolj, rada ugasne. Kar na lepem. In hudičevo naporno jo je potem znova prižgati.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri