Max Modic: »Sam’ na fuzbal me pust’, na fuzbal me pust’ ...«

  • 11.06.2010

V katalogu obvezne športne opreme za prihodnji mesec dni obkrožimo čips in pivo. Veliko piva.

(Foto: Shutterstock, fotomontaža: Goya)

Mislim, da ga ni človeka, ki bi mu bilo v življenju bolj vseeno za nogomet. Mislim celo, da poleg tenisa in šaha za naključnega gledalca ni bolj dolgočasne igre na svetu.

Le predstavljajte si, dvajset prešvicanih tipov v kratkih hlačah se uro pa pol z leve na desno in z desne na levo sprehaja za žogo, medtem ko se dva, vsak na svojem koncu, pred velikim, spredaj odprtim mrežastim šotorom praskata po jajcih. To, da se tej zamreženi konstrukciji reče gol, sem usvojil v procesu splošnega izobraževanja, kaj pomeni žoga, pa bom čim prej preveril v SSKJ. Obljubim. Ali naj raje pogledam v slovar tujk?

Okej, zakaj potem sploh pišeš o nogometu, boste vprašali, če ti ta plemeniti moštveni spopad, ta fizkulturna filozofija, ta manifestacija tovarištva in strateškega ekipnega sodelovanja nič ne pomeni? Zato ker sem pred leti, takrat, ko so nas prepričevali, da gre Slovenija naprej, v resnici pa je šla domov, tudi sam nasedel množični histeriji ob uvrstitvi nacionalne reprezentance na letalo v smeri vzhajajočega sonca, kjer se jim je zgodila – Slovenija.

Namesto da bi spremljal rezultate timskega dela domače enajsterice, sem na vseh kanalih gledal tistega, ki naj bi bil srečen, kako joka, in tistega, ki naj bi bil zlat, kako prvemu psuje Šmarno goro ter grozi, da jo bo kupil oziroma postavil svojo, boljšo. Sredi Južne Koreje. Zaboga! Skratka, eksemplaričen primer vedenja, ki mu teoretski psihoanalitik Roman Vodeb pravi kurčenje.

Moja diagnoza je bila, da so mali ljudje, ki so štiri leta načrtno plezali na prevelik oder, tam dokončno izgubili sami sebe, žogo in dostojanstvo. Odveč je poudarjati, da sem se počutil kot kronan osel, ker sem nasedel črednemu nagonu in pričakoval dramatične športne dogodke z nepredvidljivimi izidi, dobil pa folkloro tretjeligaške klubske scene, katere cilj je bil uvrstitev na svetovno prvenstvo, igralci pa so to razumeli dobesedno.

Ko so se enkrat kvalificirali, je bil cilj dosežen, motivacija je uplahnila in igra je razumljivo postala neznosno breme, zato so se fantje reprezentantje pač skregali. Da bi se počutili vsaj malo doma. In hej, cilj (beri: uvrstitev na svetovno prvenstvo) smo dosegli tudi letos. Bomo tudi Šmarno goro?

No, letos se bom v izogib zadregam preventivno distanciral od primarnega impulza identifikacije z nacionalnim interesom, na hvalospeve uspehom, odločnosti, junaštvu in zmagi majhne reprezentance velikega srca pa bom počakal čisto do konca prvenstva. Težko pa zagotovim, da se bom povsem vzdržal prežiranja z zarečenim kruhom.

Mundial se na srečo pojavi enkrat na štiri leta in že s stališča primarne radovednosti se je nemogoče upreti predstavam fuzbalskih eksotov in najrazličnejših levih, anonimnih reprezentanc z vseh koncev sveta. Ti v
uvodnih tekmah dejansko puščajo srce na igrišču, na koncu pa jih, po navadi povsem nezasluženo, porazijo vnaprej favorizirane superzvezdniške kohorte, sestavljene iz marketinško zanimivih individuumov, katerih nogometno znanje se meri v desetinah milijonov evrov.

Ti obsceno preplačani simboli prepotentnosti, ki so v zavesti navijačev in navijačic večino časa itak prisotni kot promotorji kozmetično-prehrambnih multinacionalk, v svoji osnovi niso nič drugega kot glasniki politično korektne in družbeno sprejemljive pornografije, saj dobesedno tekmujejo, kdo bo bolje odražal Vodebovo tezo, da imajo boljši moški privilegij v ženski želji.

In da imajo superšportniki – s ‘fuzbalinjoti’ na čelu – zaradi svojega (tudi skozi evrsko tarifo) izkazanega mačizma nadpovprečno veliko možnosti za seksualne avanture. Kar je navsezadnje dejstvo, ki skozi množično medijsko identifikacijo dokazano poganja in finančno oplaja profesionalni šport, v spregi z njim pa tudi politiko, gospo­darstvo in umetnost.

»Ženska v resnici poganja svet, ki ga sicer navidezno vrtijo moški. Glavni atribut športa so seveda tudi fascinantne mišice in moč ter še številni drugi falični atributi, ki imajo latentno libidinalen simbolni status,« v enem od svojih intervjujev poudari Vodeb.

Takoj podpišem. Končno nekdo, ki brez okolišenja pove, da profesionalni šport ni nič drugega kot nelojalna konkurenca profesionalni industriji za odrasle. Med njima v resnici ni več nobene razlike. Razen honorarjev, kakopak, ki jih za svoje igrane zmage prejemajo glavni akterji. Vili Resnik že ve, zakaj (prosto po spominu) prepeva: »Lub'ca moja zlata, na fuzbal me pust’ al’ pa vsaj pred ekran ...«

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri