Max Modic: POV paradiž

  • 10.02.2011

Prosto po Partibrejkersih: »Če bi živel tisoč let, bi bilo življenja za en sam dan ... oziroma za en sam disk.«

(Foto: Ivana Krešić)

Za začetek najprej nekaj besed o naslovu. Kaj je paradiž, veste. Oziroma ne veste. Paradiž je v Svetem pismu in krščanstvu nasploh izvirno ime za raj. Za bivališče Adama in Eve pred izvirnim grehom. Kakšen je videti v resnici, ne boste nikoli izvedeli. Paradiž je namreč bivališče, kamor se pravični preselijo po smrti. Ste tako pravični, da lahko računate na vstopnico v paradiž? Ne slepite se, niste. Priznajte si, da ste že zdaj prekršili večino božjih zapovedi. Izjema je morda le tista, ki pravi: Ne ubijaj. Pa še to ni nujno. Morda ste bili v pravični vojni in pravično pobili deset, sto, tisoč nasprotnikov. Na koncu vse šteje. Sicer pa, kaj boste v paradižu? Samo dolgočasili bi se. Vsi vaši prijatelji so itak znatno južneje.

V peklu. Tam je žur, pravijo. Informacija je nepreverjena, zato me ne grabite za besedo. Morda vas bo bitje z žeblji v glavi, tako kot v Gospodarjih pekla, najprej vprašalo: »Kaj vam ugaja?« Nato pa bo vaše grešno smrtno meso razcefralo s kavlji večnosti.

Hm, kaj bi se zgodilo, če bi Pinheadu odgovorili, da vam ugaja P. O. V.? POV (oblika brez pik je pogostejša) je kratica za angleško besedno zvezo ‘point of view’, ki v običajnem izrazoslovju pomeni vidik, stališče ali gledišče, v pornografskem žargonu pa tehniko snemanja, ki jo je populariziral razcvet gonzo filmarije, se pravi produkcije in snemanja pornografskih filmov, pri katerih je režiser, snemalec, glavni igralec in montažer ista oseba.

Osnovna značilnost tehnike snemanja pornofilmov POV je, da poteka v prvi osebi. Se pravi, da kamera beleži tisto, kar skozi objektiv vidi snemalec, medtem ko občuje z izbrano osebo. To daje tem posnetkom interaktivni šarm, gledalcu pa občutek, da je neposredno udeležen pri akciji. Igralka, medtem ko ga snemalcu (oziroma gledalcu) drka, fafa ali obdeluje z joški, namreč stalno gleda v kamero in tudi drugače z njo komunicira. Enostaven, a zelo učinkovit in hudo priljubljen trik v sodobni produkciji, ki vsakemu amaterju z malce domišljije omogoča, da ustvari dinamičen pornoposnetek. Zase in za druge.

Sledi minutka za premislek: ste morda opazili, da je pornografija kljub večni stig­mi politične nekorektnosti pravzaprav ugleden pospeševalec tehnološkega raz­voja? Niste? Ali nočete priznati? Kakorkoli že, konec sedemdesetih je iz goreče želje, da bi lahko pornofilme gledali tudi v zavet­ju doma, ne zgolj v soparnih kinodvoranah, nastal format VHS, za katerega mlajše generacije ne vedo, da je sploh kdaj obstajal. V osemdesetih je imperativ posneti tisto, kar pornofilmarji nočejo, ne znajo ali ne smejo, pospešil prodajo kamkorderjev in njihovih naslednikov, digitalnih kamer. Statistično se kar polovica lastnikov digitalnih snemalnih naprav (podatki so iz leta 2005) najprej posname med seksom ali samozadovoljevanjem.

V devetdesetih je neustavljiva želja po pridobivanju necenzuriranega pogonskega goriva za naš libido dala krila svetovnemu spletu, na katerem kar polovico vseh vsebin obvladujejo označevalci seks, erotika in porno. Tudi format blu-ray se je prijel, ker ga je izbrala pornografska industrija.

V pravkar končanem deset­letju so zavladali programi za izmenjavo datotek in, hej, več kot polovica vsebin, ki se pretoči čez­nje, ima pornografski predznak. Torej?

Piše se 2011, ki je še mačkasto in negotovo, a nekaj je neizpodbitno: POV se bo – če uporabim žargon glasbenih kritikov – zlagoma preselil iz alternative v mainstream, reklo pa se mu bo: lifelogging. Zmogljivosti računalniškega spomina postajajo nepredstavljive, že zdaj lahko na razmeroma poceni prenosni disk shranite toliko glasbe ali toliko filmov, da jih v enem samem življenju ne morete pokonzumirati. Še več, na en sam trdi disk lahko shranite vse, kar boste videli in slišali v življenju. Potrebujete samo priročno digitalno kamero, ki snema vse, kar se vam dogaja, in arhiv, kamor boste vse to shranili.

Kamera, ki zajema videozapis dogajanja iz perspektive uporabnika, že obstaja, izdelal pa jo je dr. Steve Mann z univerze v Torontu in jo poimenoval eyetap. Recimo, da jo nosite 70 let in da je vsak dan vključena 16 ur, kolikor ste pač budni. Če za dve uri posnetka v visoki resoluciji okvirno potrebujete gigabajt spomina na disku, to v 70 letih po 16 ur na dan nanese 204.400 gigabajtov. Se pravi, vse vaše življenje lahko razkošno shranite na 137 prenosnih diskov velikosti 1,5 terabajta, ki so v vsakem trgovskem centru na oddelkih s tehnično robo na voljo po 100 evrov za komad. Sami izračunajte, koliko je vredno. Vaše življenje nam­reč. Upoštevajte tudi, da se računalniška oprema razmeroma hitro ceni.

Vsekakor diske shranite, da jih boste lahko na vaši zadnji poti predložili svetemu Petru, ki se bo nato na podlagi posnetega odločil, kam vas pošlje. In če vas slučajno napoti v pekel, za božjo voljo, nikar ne pozabite svojega eyetapa!

Max Modic/Mladina
FOTO Ivana Krešić

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri