Max Modic: Okna v dimenzijo mladosti

  • 12.12.2011

Za Sergia Leoneja ste verjetno vsi slišali. Učil me je spoznavati film, v katerega sem se itak zaljubil zaradi njegove dolarske trilogije s Clintom Eastwoodom v glavni vlogi moža brez imena. Za drugega Sergia, Sergia Bonellija, niste. Stavim.

(Foto: Ivana Krešić)

2 fotografiji v galeriji

Razen če niste med tistimi izbranci, ki se jim po telesu pretaka s stripovsko strastjo oplemenitena kri.

Odšel je še drugi Sergio

Če vam je strip kdajkoli količkaj pomenil, potem si mladost brez Sergia Bonellija tudi dandanes težko predstavljate. Strip nam je, otrokom socializma, utrl bliž­njico v svet fikcije, in čeprav vam ime Sergio Bonelli na prvi posluh morda ne zveni znano, ste z enim ušesom zagotovo že ujeli ime Zagor.

Gospodar Darkwooda

Duh s sekiro. Znano? Da, to je tisti stripovski junak v rdeče-črno-rumeni majici brez rokavov, brez katerega nikoli ne bi tako vehementno pljusknili v čudoviti svet zlobe in nasilja.

Tista mitska stripovska kombinacija filmskega Tarzana in špageti vesterna, ki je že natanko 50 let fenomen zase in ob kateri se nam je pozneje večkrat zazdelo, da smo njen izmišljeni svet prerasli, vendar smo se vsakič znova motili.

Okej, morda smo v letih odločitve spoznali druge, odrasle stripe do te mere, da smo začeli pametovati in Zagorju oporekati vse mogoče, ga zmerjati s šundom, ceneno avanturo in ga post festum dajati v nič.

Toda če se brez predsodkov zazremo v stripov­sko dušo, ne moremo mimo dejstva, da je bil Zagor eden prvih junakov, ki nas je prevzel oziroma prežel s čistokrvno avanturo in nas popeljal onkraj meja realnosti – kakorkoli že smo jo takrat dojemali v prvih razredih osnovne šole.

Drži, vedeli smo, kaj pomeni suspension of disbelief, še preden smo znali angleško in veliko preden je Sharon Stone to besedno zvezo povzdignila med najslavnejše filmske citate.

Zagor je bil zakon

In Sergio Bonelli je bil njegov oče. S Sergiom Bonellijem smo se v rajnki Jugoslaviji prek stripa srečevali od zgodnjih šestdesetih let.

Bil je predvsem legenda italijanskega založništva, skupna naklada zvežčičev z njegovimi junaki pa je v najboljših časih, torej v drugi polovici devetdesetih, vsak mesec krepko presegla milijon izvodov.

Pustolov­ska privlačnost Bonellijevih stripovskih junakov je bila za marsikoga usodna. Ko si enkrat vstopil v svet gole, neposredne in nepretenciozne avanture, ga je bilo težko zapustiti. Celo Karl May in filmi so se morali prekleto potruditi, da bi jim poleg Zagorja, Mistra No-ja, Texa Willerja,
Komandanta Marka – in pozneje Dylana Doga ter Nathana Neverja – poklonili košček naše mladosti.

Ko je v šoli postalo dolgčas, si izpod klopi potegnil Bonellijev zvežčič in v učilnici je zadišalo po Divjem zahodu. Kar so kmalu zavohali tudi učitelji in starši ter posledično začeli soliti pamet o pogubnem vplivu stripa na bralno kulturo.

Bonellijevi heroji so te prvi spremenili v mladega upornika, kar je bilo najmanj toliko pomembno kot bralna značka. In, hej, teh junakov in njihovih pustolovščin ni nikoli zmanjkalo. Zmanjkalo je le prostora. Pri tistih doma, ki smo jih fanatično zbirali in prebirali.

Tudi če si Bonellijev univerzum slej ko prej prerasel, ti je vseeno osvetlil pot v svet stripa, ki ga drugače nikoli ne bi vzljubil s takim žarom. Če Sergia Bonellija ne bi bilo, bi si ga morali izmisliti, ker drugače ne bi imeli temeljev za stripovsko izobrazbo in nadgradnjo.

Sergio Bonelli se je že zgodaj zapisal avanturi, saj je večino svojega otroštva v milanskem predmestju preživel v lokalnem kinu ob Drakuli, Frankensteinu, Tomu Mixu in Johnu Waynu. Vestern je kmalu postal njegova obsesija in z Zoranom Smiljanićem bi si zagotovo imela veliko povedati.

V stripovski svet ga je uvedel njegov oče, Gianluigi Bonelli, prvi scenarist Texa Willerja, in Sergio je že pri 25 letih postal urednik založbe Edizioni Audace, ki se je kmalu preimenovala v Sergio Bonelli Editore.

Leta 1953 je ustvaril prvi serial, čez osem let pa kreiral superherojskega Zagorja. Scenarije zanj je tako kot za strip Mister No, ki je izšel leta 1975, pisal pod psevdonimom Guido Nolitta. Rodil se je 2. decembra 1932. Na penzijo še ni pomislil, ker je živel in delal do letošnjega 26. septembra, ko ga je v Monzi srečala smrt.

Bonellijevi stripi ...

Odvisnost je nastopila takoj po prvi prebrani pustolovščini. In zdravila ni bilo. Simptomi epidemije so bili povsod enaki, na celotnem ozemlju med Triglavom in Vardarjem.

Takrat smo bili edina država socialističnega bloka, v kateri se je lahko neomejeno goltalo ta 'mo­ralno oporečni produkt nizkih kulturnih standardov dekadentnega kapitalizma', ki je v resnici gradil temelje jugoslovanskega popkulturnega pluralizma.

Hvala, Sergio!

TEKST Max Modic/Mladina, FOTO Ivana Krešić

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri