Max Modic: Kdor leti, velja, kdor velja, leti, kdor ne leti, ne velja

  • 30.06.2012

Kako, kje, kdaj in zakaj živite tako, kot živite? Ne glejte dnevnikov, ne poslušajte poročil, berite Alana Forda.

2 fotografiji v galeriji

Nekatere obletnice je treba proslaviti in podoživeti. Četudi samo intimno, na osebni ravni. Mineva namreč natanko 40 let, odkar je Alan Ford prvič spregovoril v srbohrvaščini, ki je bila v Sloveniji do leta 1991 eden od uradnih jezikov.

In če vam za strip res ni povsem vseeno, ste nekoč v življenju morali srečati Alana Forda. Se še spomnite, kaj ste si rekli ob snidenju? Najprej ste se vprašali, kakšen strip za vraga je to. Glavni junaki so narisani tako grdi, tako rekoč odljudni, cele dneve tičijo v zanikrni cve­t­ličarni, kjer jih nadleguje obilen in neznosno len šef, oni pa se tja v tri dni pokoravajo njegovim ukazom.

Potem je prišel mimo Bob Rock, nosati tečnež, poosebljenje italijanskega temperamenta, sitnost, ki neprestano nerga, ne ukrene pa ničesar. Se vam je Jeremija, revmatični oskrbnik demolirane cvetličarne, morda smilil, ker ga iz epizode v epizodo pestijo vse bolezni tega sveta, ali pa ste v njem prepoznali prefriganega hipohondra, ki bi v kakšni drugi službi že desetletja užival na bolniški?

In ko ste ugotovili, da se serial imenuje po Alanu Fordu, ki sploh ni v glavni vlogi stripa, in da to absurdno tajno agencijo sestav­ljata še Grunf, ki je nekoč Nemcem popravljal letala, zdaj pa nosi majice z globokoumnimi napisi (glej naslov prispevka), ter neobriti sir Oliver, hitroroki hitronogi lažnivi tatinski angleški plemič, ste si rekli, da vas ima nekdo za norca.

Pojmovanja o žanrskih konceptih stripa pa so se vam zagotovo sesula, ko je na sceno prišel – oziroma se pripeljal – vodja ekipe TNT, paralizirani starec Številka 1, ki v navalih senilnosti tvezi zgodovinske štorije, ko je priseben, pa šteje denarce in tajnim agentom nikoli izplačane plače. Povišanja so vedno prihajala v obliki pohval.

Prerasli ste politično korektne stereotipe o večnih pozitivcih in Alan Ford vam je segel do srca. Tako prefinjeno, da vam ni bilo žal za mladostjo v znamenju čistih, poštenih in uglajenih stripovskih junakov, pri katerih ste resda že opazili, da se vse bolj ponavljajo, a si tega niste upali priznati.

Če vam je Alan Ford povedal, da je svet bolj podoben zašarjeni cvetličarni kot idealizirani avanturi, ste mu verjeli in se ob tem smejali kot avtorja Max Bunker in Magnus, ki sta od leta 1969 ustvarjala to parodijo mafijsko povampirjene Italije, botrovskih odnosov in družinskih vezi, ki so jeznorito in temperamentno državo od nekdaj prežemali vse do političnih vrhov.

Alan Ford je poleg zdravilnega črnega humorja v mojstrsko doziranih kapsulah prinašal še nekaj, kar drugi humoristični stripi niso: odgovor na vprašanje, kako ravnati in preživeti v moralno oporečnem okolju, ne da bi to načelo vašo vest in živce. Moraš ga pač dodobra spoznati, se nanj privaditi, medtem pa vztrajno iskati nekoga, po možnosti najmanjšega in najšibkejšega v družbi, ki je za takšno razsulo kriv.

Max Bunker in še posebno Magnus sta se s svojimi liki poistovetila do te mere, da sta živela med njimi: bodisi kot karikaturi dveh neuspešnih risarjev na robu živčnega zloma, ki sta se v začetnih epizodah Alana Forda pogosto pojavljali, bodisi kot neuspešni samomorilec, v katerem ni bilo težko prepoznati koleričnega Bunkerja, ali pa kot Bob Rock, najbolj arhetipska Magnusova avtokarikatura in povzetek njegovega vzkipljivega značaja.

Bunker in Magnus sta se po tisočih in tisočih stripovskih tabel, ki so nastajale ne glede na to, ali je zunaj sijalo sonce ali je luna v Mag­nusovo domišljijo privabila drugačne obsesije in manj benigne kreature noči, dokončno razšla septembra 1975, ko je izšla njuna zad­nja skupna, 75. epizoda Alana Forda z naslovom Odhod Superhika.

Alana Forda sta kronala precizno usmerjeni cinizem, ki je vedno zadel svoj cilj, in seveda črni humor, ki kot kemijska reakcija bušne že ob prvem srečanju s tajnimi agenti grupe TNT. Ko junaki spregovorijo, dobi grotesk­nost seriala še toliko prepoznavnejši lesk.

Alan Ford je (bil?) edinstven 'freak show' v svetu stripa in evropske popkulture, vrhunska družbenopolitična satira, ki je znala italijansko folkloro spretno prestaviti na ulice New Yorka. Saj veste, v Ameriki je vse videti večje – toda Alan Ford je bil vseeno prevelik, da bi kdajkoli vzletel v Ameriki.

Mogoče ji je bil vedno preveč podoben. In preveč ne­usmiljen do tistih, ki želijo biti Ameriki za vsako ceno na las podobni ... Ja, ne bo odveč, če med ležanjem na plaži malce obnovite snov in utrdite znanje.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri