Max Modic: Gledanje je spolni akt

  • 29.07.2010

Greh obstaja. Greh je med seksom ugašati luč, ker v tem primeru eden od vaših čutov ne uživa.

(Foto: Shutterstock, fotomontaža: Goya)

Kupec, ki si ga je prodajalec v erotičnem butiku zapomnil, je bil urejen, miren in tih gospod srednjih let. V vseh pogledih povprečen, na videz dobro situiran in sodeč po prstanu na levi roki tudi poročen. Ničesar takega ni bilo na njem, kar bi prodajalcu posebej padlo v oči. Gospoda si je zapomnil, ker se je v erotičnem butiku oglasil dvakrat na teden in vsakič kupil isti film z ekscesnimi orgijami čudovitih punc, ki med nogami nimajo špranjice, temveč čvrsto stoječega lulčka.

Okej, tipa očitno vzburjajo transseksualci, je logično sklepal prodajalec, vendar ko je redni stranki že sedmič prodal isti film, je radovednost premagala zapovedano diskretnost, ki se jo pričakuje na njegovem delovnem mestu. Gospoda je vljudno pobaral, kaj je takega na tem devedeju, da se ga splača imeti v najmanj sedmih primerkih. Gospod za čuda ni bil jezen, prav nasprotno, prodajalcu se je zdelo, da je čakal na priložnost, da se nekomu izpove.

Res je film že šestkrat kupil, a doma nima niti enega izvoda. Zato ga zdaj znova kupuje. Ne, nikomur jih ni poklonil in nihče mu jih ni vzel. Teh nebeških bitij, kot je poimenoval transseksualne porno dive, se preprosto ne more nagledati. In bolj ko jih gleda, bolj ga vzburjajo. Potem pa, ko mu med gledanjem pride, ga naenkrat postane tako hudo sram pred samim sabo, da bi se najraje vdrl v zemljo.

Filma preprosto ne more več videti, zato ga razlomi na koščke ter zaluča v smeti, čeprav mu ga še nikoli ni uspelo pogledati do konca. Ta moralni maček v velikosti bengalskega tigra traja kak dan, največ dva, potem pa začne njegov pogled spet prekipevati od želje po podobah, ki jih v resnici ne bi smel videti.

Zgodba, ki ne prihaja iz našega okolja, ni izmišljena in omenjenega gospoda bi najverjetneje prej ali slej srečali v istem butiku z istim izdelkom v vrečki. Z neprecenljivim virom naslade, h kateremu se vrača, da bi se lahko še pred odjavno špico kaznoval za svoje umazane poglede in grešne užitke. Hej, če bi bil gospod kleni Slovenček, navzven pregovorno prekipevajoč od javnih vrlin, dejansko pa prepoln potlačenih zasebnih pregreh, bi zgodba zagotovo dobila drugačen epilog.

Za svoje umazane poglede in grešne užitke ne bi kaznoval sebe, marveč vse druge. Seveda, potem ko bi si že naredil dovoljšnjo zalogo nasladne robe. V pismih bralcev bi se obregnil ob seks šope, javno bi vil roke nad grozotami, ki jih tam notri prodajajo, sprožil bi civilno iniciativo za prepoved dokazano škodljivih izdelkov, pa tudi kakšno politično ozadje bi se našlo za pentljico na paketu hipokrizije, medtem ko bi on doma nemoteno drkal na svoj mračni predmet poželenja.

Podpornikov iz vrst zaskrbljene javnosti, ki bi zatulili v ta rog, moralnih avtoritet, političnih filistrov, vaških oportunistov, pokroviteljskih tercialk in feminističnih milic zlepa ne bi zmanjkalo. Tako kot nikoli ne zmanjka njihove nezavedne želje po perverznem uživanju v tem, da drugim prepovedujejo užitke, s katerimi se sami ne znajo, nočejo ali ne želijo poistovetiti.

In hej, namesto da bi pornografski subkulturi pustili prosto pot, ji pod noge mečejo polena. Kje bi našli grešnega kozla za vsa gorja tega sveta, če ne bi bilo pornografije? Kako bi stebri družbe in ugledni državljani sicer vedeli, kaj jim je lahko všeč in kaj ne, če ne bi bilo teh pogrošnih podob in podobic?

»Tiste, ki kupujejo trdo vezane izdaje knjig z okusno posnetimi fotografijami neolitskih erotičnih jamskih slikarij, in one, ki se udinjajo v trdi pornografiji, ločuje samo precejšnja stopnja lažne imenitnosti,« je v svojem intimnem dnevniku zapisala londonska prostitutka z umetniškim imenom Belle de Jour, ki je pred leti udarila v sam vrh lestvice najbolje prodajanih knjig v Veliki Britaniji.

Zgodovinsko izpričano dejstvo je, da bo vsaka skupina, ki želi izvajati totalitarni nadzor nad človeškimi življenji, najprej poskušala nadzorovati spolnost, bistveni del tega nadzora pa je zatiranje eksplicitnih podob spolnega akta, še posebno tistih, ki spodbujajo užitek ali prikazujejo različnost in individualnost.

Oblast, ki si pogosto jemlje pravico cenzure, v medijih redno tolerira prikazovanje srhljivih prizorov nasilja, je že pred skoraj pol stoletja ugotovil Berth Milton, mož, ki je izumil ‘švedski greh’. »Ubijanje in klanje, kot kaže, ne presegata meja dostojnosti. Realizem? Ampak zakaj je potem realizem pri prikazovanju ljubezenskih iger in spolnih odnosov med ljudmi v veliki večini držav prepovedan?« Odgovor na vprašanje še čakamo.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri