Max Modic: Ena ura čistega užitka

  • 08.10.2010

Novica iz dežele svoboščin in svo­bod­nih: newyorški župan Michael Bloomberg je polno zaposlen
s predlogom novega, strožjega zakona, s katerim bo mogoče kajenje prepovedati tudi na prostem. Resda ne povsod, v mest­nih parkih (s Centralnim vred), na plažah (tudi na Coney Islandu) in mestnih trgih (tudi na za promet zaprtih delih Times Squara) pa že.

(Foto: Shutterstock)

Okej, Bloomberg je že leta 2003 prepovedal kajenje na javnih krajih, kot so bari, pubi in restavracije, trditi, da je tobačni dim na prostem enako škodljiv kot v zaprtem prostoru – in to v mestu, ki nikoli ne spi in miglja v atmosferski mešanici kuhinjskih vonjav, sumljivih plinov in škodljivih izpustov luksuznih terencev, ki med mestno vožnjo popijejo kakih 28 litrov bencina na sto kilometrov –, pa je fundamentalistično nasilje nad konceptom zdrave pameti. Še posebno, če se pri tem sklicuješ na znanost.

New York. Ko sem bil zadnjič tam, sta dvojčka še stala, dišalo je po Ameriki in ljud­je so bili prijazni. In prav v New Yorku sem na svetega Patrika dan kupil svojo prvo cigaro. Lahko bi rekel, da je šlo za ljubezen na prvi pogled. Pet let po tistem, ko sem porabo cigaret s kakih dveh zavojčkov na dan v tednu dni brez simptomov abstinenčne krize zreduciral na ničlo. No, newyorške ljubezni nisem pokonzumiral na kraju samem, ampak sem jo shranil in obredno prižgal na zapuščeni plaži.

V romantičnem vzdušju, v svetlobi zahajajočega junijskega sonca. Žametni opoj, ki se je širil po opusteli obali, ni dopuščal ugovora. Vpijal sem popolnoma nove občutke. Počasi, zbrano in pozorno. Kot med prvim seksom, ko senzorične sposobnosti naviješ do maksimuma, da bi na polno registriral vsak magični dražljaj spremenjenega stanja. Ena ura čistega užitka v simfoničnem, filozofsko navdahnjenem brezdelju, na edinstveni protistresni terapiji, ki je preglasila moralnega mačka in njegovo sitno predenje, češ, vedel sem, da boš spet prižgal, pa čeprav po petih letih.

Odgnal sem ga z dobro merjeno mentalno brco, saj je bilo, medtem ko se je aromatični dim čutno mešal z modrino neba, dovolj časa za trezen razmislek. V tistem trenutku zame ni bilo vulgarnejše stvari, kot je kajenje cigaret, iz ekspandiranega tobaka in drugih odpadkov zrolanega nadomestka vrhunskega užitka. Histerična in nervozna razvada postane evidentna šele takrat, ko občutiš njeno nasprotje.

Po 11 letih intimnega druženja in pozornejšega raziskovanja obreda kajenja cigar mi niti enkrat samkrat ni pad­lo na pamet, da bi še kdaj segel po cigareti. Normalno, ko si enkrat nabereš zalogo izbranih buteljk, se pač ne boš nalival s cenenim vinom iz dvolitrskih plastenk. Včasih je popolnoma odveč tudi misel na to, da bi ob kajenju cigare po mojem osebnem izboru počel še kaj drugega – razen ugotavljanja popolne rime med njenimi organoleptičnimi lastnostmi in karakteristikami izbornih viskijev ali konjakov.

Morda zveni snobovsko, ampak tako to gre. Nič ni bolj egoističnega, posesivnega in zahtevnega kot prav čisti užitek. Čisti užitek zahteva svoj čas in popolno predanost. Ne pozna kompromisov. Ne prenese izgovorov. Se kdo javi, da to razloži Michaelu Bloombergu? Ali pa slovenskim snovalcem protikadilskega zakona, ki so najbolj kaznovali prav nas, ljubitelje cigar, ki svojega tobačnega izdelka ne moremo vdihniti v petih minutah pred vrati lokala, drenjanje pod tistimi plinskimi grelci pa je za vsakega odgovornega in ozaveščenega kadilca cigar najmanj poniževalno, če ne še kaj hujšega.

Kakorkoli že, dobra cigara kot manj škodljiva (in ne bolj zdrava, kakor je včasih slišati) alternativa instantnim cigaretam zahteva čas, priložnost in pozornost, ena od njenih lastnosti pa je tudi ljubosumnost. Če se družbi posvečaš bolj kot njej, rada ugasne in težko jo je znova prižgati.

Winstona Churchilla, bržčas najslavnejšega ljubitelja cigar, ki je v svojih najaktivnejših letih pokadil šest do osem po meri (od tu tip in velikost 'churchill') narejenih cigar na dan, ob tem zlagoma srknil še kak liter viskija in kljub temu dočakal krepkih 90 let, so nekoč vprašali, v čem je skrivnost njegovega dolgega in aktivnega ­življenja. In odgovoril je: »No sports.« Nič športa. Churchill je nedavno postal žrtev sta­lini­st­ičnih metod fundamentalistov protitobačnega lobija, ki je cenzuriral njegovo slavno fotografijo iz leta 1948, na kateri s prsti tvori črko V, v levem kotičku ust pa med zobmi stiska zajetno cigaro.

Za razstavo v enem od londonskih muzejev, posvečeno legendarnemu britanskemu ­državniku, so jo zelo nespretno retuširali, kar je izzvalo revolt med obiskovalci, in vodstvo muzeja je moralo razstaviti izvirno fotografijo. Hm, morda pa v tem obsedenem svetu režimsko predpisane hrane, vitaminov, diet in priročnikov za zdravo življenje vendarle ni še vse izgubljeno ...

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri