Max Modic: Čudoviti svet zlobe in nasilja

  • 15.10.2010

POZOR! VIDEO, pardon, TEKST JE ZELO NAZOREN! Toda to vas že ne bo odvrnilo od branja, kajne. Če opozorila ne bi bilo, bi besedilo morda spregledali, tako ga ne boste.

(Foto: Shutterstock, fotomontaža: Goya)

Okej, pred natanko 35 leti je ameriški producent Allan Shackleton odkupil najbrutalnejše posnetke iz filma The Slaughter (Pokol), ki sta ga Roberta in Michael Findlay, avtorja poceni šokerjev, posnela v Argentini. Shackleton je material prepakiral, dodal zaključni masaker ter film poslal na trg z naslovom Snuff in s podnaslovom: Film, ki ga lahko posnamejo samo v Južni Ameriki, kjer je življenje POCENI!

Snuff je bil pravzaprav tiha parodija natolcevanj o domnevnih posnetkih krvavih seans množičnega morilca Charlesa Mansona, reinkarnacije Satana in biblijske zveri, ki naj bi takrat kot vroča roba krožili po Hollywoodu in za katere so mediji skovali izraz snuff movie. Po pričevanju dobro obveščenih virov Manson ni snemal zgolj orgij otrok cvetja, temveč tudi obredna žrtvovanja, pri katerih naj bi se na oltarju sprva znašle mačke in drobnica, pozneje pa tudi ljudje.

Ženske naj bi smrt običajno doletela med koitusom oziroma med orgazmom: 'svečenik' ji je prerezal vrat in prestregel kri, »polno strasti in življenjske moči«, ki je nato krožila od ust do ust. V ponudbi naj bi bil tudi posnetek sadističnega mesarjenja visoko noseče Sharon Tate, žene režiserja Romana Polanskega, ki naj bi s svojim filmom Rosemaryjin otrok (1968) o satanističnih sektah razkril preveč. Jasno, snuff filma osebno ni nihče videl, toda vsakdo je poznal koga, ki ga je. Dovolj za urbano legendo.

Snuff se je ustalil kot žanrska oznaka za film, v katerem žrtev pred kamero (spolno) maltretirajo in za finale tudi ubijejo. Sinonim za najekstremnejšo in eksplicitno kombinacijo seksa in nasilja. Do nedavnega je veljalo, da v dobi (računalniških) posebnih učinkov ni lažjega kot posneti snuff film, po drugi strani pa ni težjega kot priti do avtentičnega snuff filma.

Veljalo je tudi, da če prideš do snuff filma, nikoli ne veš, ali je pristen. Laže kot snuff posneti naj bi bilo snuff ponarediti. Bolj ko je snuff videti avtentičen, manjša je verjetnost, da je pristen.

Če si recimo zdaj zavrtite Snuff ali razvpito japonsko sadistično serijo Guinea Pig (Poskusni zajček), zlasti epizodo Flowers of Flesh and Blood (Cvetje iz mesa in krvi), ki je nekaj časa veljala za avtentične snuff posnetke, katerih verodostojnost je raziskoval tudi FBI, boste takoj vedeli, da gre za nateg, saj so posebni učinki in make up iz današnje 'avatarske' perspektive zastareli in štorasti. No, od leta 1985, ko so nabriti videodistributerji načrtno vznemirili ameriško občinstvo, se je zgodilo marsikaj. Internet, denimo. Pa Srebrenica.

In seveda Abu Grajb. Razlika je očitna: zdaj je snuff laže posneti kot ponarediti. Zdaj bolj ko je snuff videti avtentičen, večja je verjetnost, da je pristen. Zdaj ni lažjega kot priti do pristnega snuff filma. Prav daleč ni treba deskati: 24 ur dnevno ga najdete na najbolj obiskani spletni strani v Sloveniji.

In da ga slučajno ne bi spregledali, vas nanj opozorijo že v prvih poročilih ob 13. uri na najbolj gledani komercialni televiziji v Sloveniji, kakopak v rubriki 'najbolj brano na njihovi spletni strani': »V javnosti se je pojavil videoposnetek grozljivega mučenja filipinskega zapornika. Moškega so slekli, mu na genitalije navezali vrvico, policist pa ga je vlekel, tako da je zapornik kričal od bolečin.« POZOR! VIDEO JE ZELO NAZOREN!

Da, nič manj, kot so bili pred njim obešanje Sadama Huseina, eksekucije ujetnikov med balkanskimi vojnami, izživljanje nad zaporniki v Iraku in rezanje glav živim talcem v Afganistanu. Prepričljivo. In 100-odstotno avtentično. Ter popolnoma zastonj.

Na omenjeni najbolj obiskani spletni strani v Sloveniji se je tako rekoč obenem s prispevkom o zverinskem mučenju filipinskega zapornika pojavila novica o Britancu, ki je v dopoldanskih urah opravljal delo profesorja športne vzgoje, popoldneve pa si je krajšal s snemanjem porničev, zaradi česar je izgubil 'dostojno' službo. Verjetno ni treba poudarjati, da je njegovo delovno orodje tako v mlahavem kot erektiranem stanju na vseh fotkah dušebrižniško zakrito oziroma kar odrezano. Ergo, najbolj obiskana spletna stran v Sloveniji je politično korektna, zato lahko genitalije gledamo samo takrat, ko se jih muči, mesari, maltretira in masakrira.

Če jih kamera po naključju pokaže v njihovem naravnem stanju ali med spolnim odnosom, se pravi pri opravilu, ki so mu genitalije pravzaprav namenjene, je treba to nemudoma cenzurirati. Človeku gre včasih res na bruhanje. A ne zaradi ogabnih posnetkov.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri