Max Modic

  • 04.10.2011

Užitek ustvarjanja sreče

(Foto: Ivana Krešić, Shutterstock)

2 fotografiji v galeriji

Oktober. Malce že diši po revolu­ciji, se vam ne zdi? Časi so težki in postajajo še težji, poje Bruce Springsteen, zato polistajmo po zgodovinskih čitankah, osvežimo spomin in utrdimo snov.

Dogaja se namreč, da so tisti, ki se iz zgodovine ničesar ne naučijo, obsojeni na njeno ponavljanje. Mali ljudje pri tem niso nikakršna izjema.

Leta 1764 je zaškripal prvi predilni stroj, kmalu pa mu je pritegnil še ropot parnega stroja, zaradi katerega nič več ni bilo tako kot prej. Wattov revolucionarni izum je pomenil dve dobri novici za ka­pitaliste in dve slabi za delavski razred.

Prvim se je zaradi skokovitega povečanja proizvodnje in korenitega znižanja stroškov blažen nasmeh raztegnil do ušes, drugim pa so se ulile grenke solze, ker je uvedba strojev pomenila množično izgubo delovnih mest ter božjastno znižanje mezd za tiste, ki jim je uspelo delo obdržati. Množice brezposelnih, lačnih in obupanih so rasle iz dneva v dan, dokler niso dosegle kritične mase in kulminirale v revoltu proti industrializaciji oziroma prvem organiziranem delavskem gibanju.

Iskra naj bi preskočila, ko je neki Ned Ludd iz Lancashira pograbil macolo in sesul mehanske statve, ki so mu odžirale kruh. Novica o heroju, ki se je uprl mehanskemu terorju, je s svetlobno hitrostjo zakrožila po angleškem kraljestvu, množice so sledile svetlemu vzoru in – začelo se je.

Gibanje je po svojem domnevnem liderju dobilo ime ludizem. Ned Ludd po eni od različic menda sploh ni obstajal, po drugi pa je bil dela nevešč mladenič, ki statev še zdaleč ni razsul namenoma, ampak jih je polomil po nerodnosti in postal urbana legenda ter pionir organi­ziranih delavskih gibanj.

Še več, Ned Ludd, tak ali drugačen, je kot učinkovito orožje deprivilegiranega proletariata patentiral tudi sabotažo, ki so jo zagovarjali zametki delavskih sindikatov s konca 19. stoletja. Leta 1889 so pristaniški delavci na Škotskem navkljub mizernim mezdam začeli redno in organizirano prihajati na delo, v službi pa so ostajali celo dlje, kot je bilo treba. V čem je štos, so se sprva spraševali stiskaški delodajalci, ko jim je naenkrat kapnilo,
da molčeči fantje prihajajo delat – škodo.

Pakete z lomljivo vsebino so prekladali kot bale sena, sode z vinom pa zlagali tako, da se je skladovnica sesula, razbila in razlila, že če si močneje zaloputnil vrata. Lastniki so noreli in si pulili lase, a orjaška škoda je bila narejena. Vseh delavcev pač niso mogli nagnati, na konkretne krivce pa tudi niso mogli pokazati s prstom. Ni jim preostalo drugega, kot da so povišali mezde in zmanjšali škodo. In trajno žareča morala zgodbe? Ko se zaostrijo odnosi s tajkunskim delodajalcem, ki se vsak dan pripelje na delo v avtu nemške izdelave, vred­nem več kot vaše podjetje, ne sedite kot polite kure. Ukrepajte. Spustite domiš­ljijo z vajeti, če jo še imate. Poskrbite za njegovo izgubo, če tajkun noče poskrbeti za vaš profit.

Če beseda ne zaleže, se vedno in povsod, nadzornim kameram navkljub, najde kaj, kar je mogoče diskretno pokvariti ali uničiti. Da ni nič, da je že vse pobral, pravite? Zagotovo ni odnesel stranišča. Če se stranišče zamaši, nastane kaos. Če se zamaši z vašo pomočjo, z malce sreče dobite še poplavo. Stlačite v odtočno koleno školjke klobaso mokrega papirja, zelo priročne pa so komprimirane majčke, ki v stiku z vodo znatno nabreknejo. Tudi vrat ni mogel sneti, ta menedžersko-tajkunski hudič. Tam, kjer je pretok ljudi in blaga največji, zaprite vrata, obrnite ključ (po možnosti ne svojega) in ga zlomite tako, da obtiči v ključavnici. Nesreča pač. Delate z računalniki?

Koncentrirana raztopina vode in sladkorja, ki jo z injekcijsko iglo diskretno vbrizgate v kak strežnik, dela čudeže. Tako kot fino zmiksani morski sadeži, najbolje kaki postani lignji, ki jih z enakim orodjem nanesete v sistem prezračevanja ali pa – bolj tvegana možnost – klimatsko napravo v avtu vašega izkoriščevalca.

Še nekaj nas je naučila zgodovina po letu 1764: da z delovnim človekom in občanom od nekdaj najbolj(e) opletajo tisti, ki se jim zanj najbolj jebe. Neki slovenski politični mislec iz nekih drugih časov, tudi Sperans so mu rekli, je nekoč takole zapisal: »Sreče človeku ne more dati niti država, niti sistem, niti politična stranka. Srečo si lahko človek ustvari samo sam.« Če hočemo srečo tudi na delovnem mestu, je treba tu pa tam, ko odpove moč argumentov, v lastni režiji poseči po argumentih moči.

Aha, ne veste, kdo je ta Sperans ... Kako je že rekel Lenin, oče oktobrske revolucije? »Učiti se, učiti se, učiti se, ne samo viseti na Facebooku.« Sicer boste Speransa nekoč spet srečali v živo.

TEKST Max Modic/Mladina, FOTO Ivana Krešić, Shutterstock, FOTOMONTAŽA Goya

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri