Marko Radmilovič

  • 20.06.2011

Slovenski Playboy praznuje desetletnico in vsi so veseli. Ampak jaz vem, da to ni nič. Deset let ni nič! Jaz vem, da bo slovenski Playboy večen. Nekatere stvari so večne in po navadi so to tiste, od katerih večnost najmanj pričakuješ. Playboy je med njimi. Gre pa takole.

(Foto: Shutterstock)

Ko sem bil otrok, sem bil dejaven v družbenopolitičnih organizacijah. Bil sem predsednik pionirjev in do disciplinskega izgreda celo predsednik mladincev. Žal sem takrat stopil s poti političnega vzpona in danes sem tu, kjer pač sem. Vendar je to neka čisto druga zgodba.

Bistvo stvari se skriva v moji takratni skrbi, da bo zmanjkalo partizanov. Še pom­nite, tovariši. Partizani so bili tiste dni pomembna družbena kategorija. Imeli so ekskluzivno pravico do moralnih sodb in poceni toplic. Imeli so pevski zbor in vsako nedeljo ob devetih dopoldne enourno oddajo na radiu. Imeli so filme in pesmi, imeli so vseobsegajočo in povsod navzočo vlogo na naša življenja. Bili so pop zvezde – revolucionarji, ki so se smrti smejali v faco. In jaz kot predsednik pionirjev sem se nekega trenutka zavedel, da bo partizanov še za časa mojega življenja zmanjkalo. Namreč: bil sem star ­nekih osem let, partizani pa so takrat tolkli abrahame. Toliko pa sem že znal seštevati in toliko mi je že bila jasna umrljivost človeškega mesa, da sem pogruntal, da bo zadnji partizan umrl pred menoj.

In to dejstvo me je prestrašilo do kosti, kajti nikakor si nisem mogel predstavljati življenja brez partizanov. Lahko sem si ­zamišljal življenje brez partije, sindikatov, socialistične zveze in mladinske organizacije, nikakor pa ne življenja brez partizanov. Jebenti, kdo bo nosil zastave, kdo bo igral v filmih, kdo bo razsojal, kaj je prav in kaj je narobe?

Kakorkoli, nekako sem odrasel, pozabil na partizane in njihovo izumrtje. In takrat, odrasel z brado in brki, me na radiu doleti novica, da je umrl zadnji Maistrov borec. Maistrovi borci so bili partizani prve svetovne vojne. Borili so se v času, ko je bil moj dedek otrok, zadnji pa je umrl, ko se bil jaz odrasel mož. Takrat, ob tisti žalostni novici in pokopališču, kjer bodo pokopali zadnjega Maistrovega borca, se je name kot snežni plaz pogubno usula strašna resnica: umrl bom prej, kot bo umrl zadnji partizan!

Na neki način je bilo to olajšanje, čeprav partizani niso bili več tako pomembni kot nekoč. Čeprav pravi pesnik »dneva ne pove nobena pratka«, sem zvedel dan svoje smrti. Sicer ne tako natančno kot Dragan Živadinov, a vseeno. Umrl bom prej kot zadnji partizan in ob tem ­pomembnem spoznanju sem se zavedel, da so nekatere stvari, merjene z našim ­lastnim življenjem, pač večne.

In kakšno zvezo, za božjo voljo, ima to z desetletnico slovenskega Playboya?

Tam, v dvorcu na oni strani Atlantika, sedi v svojem šlafroku moj vrhovni ured­nik. Šef vseh šefov, človek, ki je večen – celo bolj večen, kot so večni partizani. Ukvarja se z zajčicami in zabavami in uživa v tem, da je večen. In dokler je večen človek, je večno tudi njegovo delo, ki je Playboy. Tako je to preprosto!

Čeprav se na prvi pogled zdi, da večnost njegovega ustanovitelja vpliva na Playboy, je treba raziskati tudi podmeno, da Playboy vpliva na večnost ljudi. In če je tako: ali je mogoče, da so partizani brali Playboy? Ni dvakrat za reči! Premeteni kujoni so ljudstvo polnili s strogimi, skoraj meniškimi moralnimi kodeksi, sami pa so prirejali žure, ob katerih je še tako divji rave petletnikov rojstni dan. Od nekod so morali dobiti informacijo, kako se stvari streže; kakšen je recept za popolno zabavo, ne kot enkraten dogodek, temveč za zabavo, ki se ji reče življenje samo. Zagotovo jim teh informacij niso mogli dostaviti Rusi, neuvrščeni ali internacionalno de­lavsko gibanje. Edini vir, iz katerega se je lahko napajala partizanska dekadenca, je bil zahodni revialni tisk, kjer je bil jasno na prvem mestu Playboy in ki so ga z veliko slastjo cariniki radi zaplenili na državnih mejah. Naivno bi bilo pričakovati, da so miss januarja & co končale v hladnih carinskih skladiščih. Tako pridemo z nekaj malega improvizacije do povsem verjetnega spoznanja, da je še pred prvo slovensko izdajo Playboy pomembno vplival na našo realnost. In tako lahko z veliko verjetnostjo trdim, da je plejbo­jevski pogled na svet, tista skrivnostna sestavina, ki ljudi dela večne. Ne mislim večno mlade, menda smo prerasli alkimistične blodnje, gre za odnos do sveta, ki ni nujno večno trpljenje, kot ga učijo svetovne religije in Nobelovi nagrajenci za ekonomijo.

Tako se ob torti z desetimi svečkami in dosti smetane vse sešteje: partizani, ki so večni, dvorec v Kaliforniji in realnost revijalnega tiska se pomešajo v velik kalejdoskop. V eliksir, ki ga je treba piti – ne da bi spoznali večno resnico, temveč preprosto zato, da ne bi bili žejni.

TEKST Marko Radmilovič
FOTO Shutterstock

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri