Marko Radmilovič: Žalostna smrt troedinega boga

  • 09.03.2010

Zadnjič na celjskem sejmišču. Kakšnih sto nas čaka pred vrati rokenrol koncerta, kakšnih tisoč jih čaka pred vrati erotičnega sejma. Na eni strani nastopa ostareli jugo roker, na drugi strani mlade slovaške lepotice in vrhunci industrijskega oblikovanja silikona.

(Foto: Shutterstock)

Imamo torej seks, imamo rokenrol, kar manjka, so droge! Za to poskrbi priročen bife, ki tako rokerjem kot sekserjem prodaja na Slovenskem najbolj popularno in razširjeno drogo – alkohol.

Torej, kaj se je zgodilo s sex, drugs & rock'n'roll, troedinim bogom našega odraščanja, da se je tako nemarno raztreščil po ploščadi celjskega sejmišča?

Še pomnite, tovariši? Bog nam je priča, da smo bili deležni lepe porcije naštetega; vsaj tolikšne, da si danes upam javno razmišljati o materiji. Bili so časi, ko je bilo rokenrola v izobilju, ko je bilo dovolj droge (dok je bilo Tita, bilo je i šita) ter celo seksa. In vse našteto se je prav lepo združevalo v znameniti in legendarni krilatici. Nemogoče je bilo izvzeti eno komponento, ne da bi vitalno poškodoval katero od preostalih dveh.

Torej, rokenrol brez drog nekako ni imel smisla. Če ne drugega, je ­prijazna psihologinja študentom s študijskimi in eksistenčnimi težavami z veseljem predpisala Tranex! Poplaknil sem ga z dvema piroma in kombinacija me je enkrat v osemdesetih spoznala s pankom, tam gori v Šentvidu nad Ljubljano. Nato so se menjale države, rokenrol je postal politika, seks je postal navada, droge pa so se preselile pred otroške vrtce.

Kot da ne bi bilo dovolj gorja, so prišli še kapitalisti, ki so v trenutku izračunali, da bodo trikrat več zaslužili, če prodajajo posebej tako seks kot droge, sploh pa roken­rol. Namesto enega izdelka so dobili tri, namesto ideologije marketing. Osnovno gibalo celih generacij se je počasi spremenilo v tržno blago. In kakor hitro nekaj postane blago, se začne bojevati za svoj prostor na trgu …

Tako stojim na celjskem sejmišču pred vhodom na rokenrol koncert, pred sosed­njim vhodom pa se vije nepregledna množica, čakajoča na vstop v erotična nebesa. Moški, kamorkoli seže pogled. Moški z vrečkami, na katerih piše 'dajmedol pika si' ali nekaj podobnega.

Moški, ki gredo na sejem, kjer se šibi pripomočkov za ženski orgazem. Ki žensk očitno ne zanima toliko, da bi si prišle same izbrat primerno orodje.

Kako se je torej lahko zgodilo, če že razumem, zakaj je troedinost naše mladosti razpadla, da je seks premagal rokenrol? In celo drogo?

Problem je v rokenrolu! Vsak mulec, ki mu Youtube razkrije skrivnost treh akordov na kitari in ki se do potankosti nauči rifov njemu najljubšega benda, začne razmišljati, kako bi čim prej prišel do plošče, videa, bejb in slave. Rokenrol je postal posledica, v resnici pa bi moral biti vzrok! Namesto da bi se z rokenrolom vse začelo, se z njim vse konča.

Namen glasbenikov danes ni, da nekaj povedo, temveč jim je dovolj, da ugajajo. Tudi ko ne ugajajo, to počnejo s premislekom. Zavzeti stališče, je za sodobni rokenrol misija nemogoče, glasbena in odrska prezenca brez sodobne tehnologije pa utopični. Pod Alpami pa je situacija, glede na to, kakšne avtorje smo premogli v preteklosti, naravnost komična. MTV-jev­ski kloni prepričajo tistih nekaj deset prijateljev, da s SMS-ji glasujejo zanje, ter se tako prebijejo na vrh različnih lestvic. Na vrh, do plošče, videa, bejb in slave.

In če je takšna žalostna usoda doletela rokenrol, ki je v prejšnjem stoletju spremenil podobo sveta, kaj se je šele zgodilo s seksom in z drogami.

Prvi je postal ena najmogočnejših industrij sploh, droge pa so se iz prijaznih izdelkov domače obrti spremenile v globalno pogubo številka ena.

Situacija se zdi precej brezupna, kajti dogajanje se vrti v incestnem krogu. Da bi moderna glasba našla novo vitalnost, je treba vzgojiti generacije upornikov, česar pa sistem, specializiran za proizvodnjo potrošnikov, jasno, ne bo dopustil. Planetarna ljubezen v meglici svetega dima in ob spremljavi motivacijske glasbe je tako ostala le še znotraj religiozne prak­se, ki pa ne zagotavlja neke večje zabave.

Tako stojim, skupaj s sto čudaki, v neki hladni socialistični hali, kjer nas ostareli srbski roker zabava s starimi uspešnicami; nekaj korakov stran pa na tisoče junaških samcev kupuje silikonske nadomestke penisa in se veseli, kaj hudega bodo z njimi naredili svojim ženam, ljubicam in dekletom, ki jih vzorno čakajo doma.

Obstaja pa upanje: ker se bo zaradi velike krize naš avdio-vizualni imperij kmalu sesul sam vase, bodo glasbeniki spet morali pred živo publiko. V živo ni zajebancije. Na oder bodo letele pirovske flaše in s streznjenim občinstvom se utegne krog znova zavrteti. Vera v troedinega boga se bo ponovno rodila. Verniki bodo spet gradili čudovite katedrale v oblakih in cele generacije bodo na njegov žrtvenik polagale svojo mladost.

 

Marko Radmilovič

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri