Marko Radmilovič: Zadnja kinopredstava

  • 09.07.2010

Kino ni isto kot film. Zato danes o kinu. Ker o filmu si ne upam, saj imamo v Sloveniji največ filmskih kritikov na enoto prebivalca. Imamo pa sorazmerno malo ljudi, ki se spoznajo na kino. Kajti med filmom in kinom je razlika. Film je umetnost in komerciala, kino pa je prostor, vzdušje, vonj …

(Foto: Shutterstock)

Na kino se grozljivo spoznam. V vasi, v kateri sem se rodil in v kateri spet živim, smo imeli kino že od časa po vojni. Vaški kino, ki je zdržal dolgo v sodobnost. Kot se je treba na pacifiških otokih privezati za nogo ter se vreči z bambusovega stolpa, če hočeš postati moški, si moral v naši vasi postati kinooperater.

Vsak odraščajoči fant je bil posvečen v skrivnost upravljanja šklepetajočega Iskrinega 35-milimetrskega aparata (ki sta ga, mimogrede, po vojni skonstruirala dva nemška zapornika), in ker nas je bilo fantov primerno malo, kinopredstav pa prav neverjetno veliko, sem bil kinooperater večino svojega odraščanja.

Tako sem spoznal in se zaljubil v kino. Kino je zame natančno ena ura priprave filma in ura in pol njegovega pospravljanja. Kino je zame hišnik, ki ga gledam skozi lino, kako kuri velike lončene peči. Kino je imel številne prednosti.

Če je bil na sporedu erotični film, recimo, si enostavno izrezal slikico (še vedno jih je v eni sekundi ostalo 23) in jo vložil v okvirček, originalno namenjen diapozitivom. Z nekaj sreče si lahko prirejal prave erotične seanse na sposojenem diaprojektorju.

Je pa res, da je večina jugoslovanskih kinooperaterjev prišla na isto idejo in zato je tam, kjer si Sylvia Kristel potegne svilo z ramen, slika neverjetno skakala.
Namen mojega pisanja pa je povsem drugačen. Namreč, kino je mrtev in – kar je bizarno – bil sem zraven na dan, ko je umrl. Šlo pa je takole.

Kolikor dolgo je bilo mogoče, sem se izogibal multipleksa! Ne iz poze, ampak najbrž iz praktičnih razlogov, ker je bil nekje v predmestju, stare kinodvorane pa so bile v mestu. Potem je prišel dan, ko sem popustil. Držal sem se načela: izkušnja več, predsodek manj!

Pridem torej v svetlo avlo, polno kričečih skomin. Pokovka, osvežilne pijače in brezkončna izbira. Filmi se ponujajo kot v samopostrežbi, in ker imam občutek, da je vsem natančno jasno, da sem prvič v multipleksu, še posebno pozorno študiram program. In se kot intelektualec mlajše generacije odločim za francoski film. Ne morete zgrešiti. Če hočete izpasti pameten – izberite francoski film (razen če je Louis de Funes). Če hočete izpasti senzibilen – izberite iranskega.

Stopim pred blagajno in kupim vstopnico za francoski film. Če se prav spomnim, se je imenoval 8 žensk! Odpravim se v labirint kinodvoran in nikakor ne razumem, kako je mogoče, da se dvorana loči od kina. Kino je sinonim za kinodvorano in kako naj bo en kino z desetimi ali koliko že dvoranami. Jo najdem in vstopim. Ter ostrmim!

Dvorana je prazna, nikogar ni. Pogledam po hodniku in jasno je, da francoski film, posnet po francoski drami, ne zanima nikogar. Sicer tudi mene ne zanima, ampak podoba razumnika je včasih pač težka.

Tako je tistega dne, v tisti kinodvorani napočil trenutek za mojo največjo kinofantazijo. Za moj kinofetiš! Torej, kadarkoli sem prišel v kinodvorano, sem si želel, da bi bil v njej sam. Zasebna projekcija, kot jih je imel Tito ali pa JFK. Ampak se je celo v Kinoteki ob 15.30 vedno našel kak pacient, ki je imel preveč časa. Da sem moral v multipleks, da bi doživel povsem prazno kinodvorano, je bilo cinično naključje, ampak kar je je.

In potem drugi del fantazije: popolno središče! Preštejem vrste in se odpravim v tisto na geometrijski sredini. V sredinski vrsti preštejem stole in sedem natančno na sredinskega. Sem v popolnem centru, v cineastičnem ravnovesju in moj svet je pripravljen razumeti multipleks kot razvojno fazo meni ljubega kina. A bizarna naključja imajo bizarno logiko.

Prištorklja nekaj sekund, preden se ugasnejo oči. Vidim jo, upokojena profesorica francoščine, najbrž. Utrujena od nepravilnih glagolov, ki občuduje šanson in francosko kinematografijo. Štorklja s palico in se ustavi v moji vrsti. Preveri vstopnico. Stopi v mojo vrsto. Hodi in hodi. Se ustavi pred menoj. Preveri stopnico in preveri številko mojega sedeža.

»Oprostite, to je moj sedež,« pravi stvor in moj svet, moj kinosvet, ki sem ga gradil vsa ta leta, se sesuje. Izgori kot celuloid, ki neha teči skozi aparat in ga izžge svetloba žarnice. Pogledam svojo vstopnico, nekaj zamomljam in sedem na predpisani mi sedež.

Danes skoraj ne hodim več v kino. Kdaj pa kdaj peljem otroke in blagajničarka obrne računalniški zaslon k meni in me vpraša: »Kje boste sedeli«? Tu in tam je kakšen siv kvadratek, vse drugo je modro.

»Kjer je modro, je še prosto,« pravi blagajničarka. Jaz pa ji hočem zakričati: »Saj je vseeno, kje sedimo!« A sem tiho. Ponižno pokažem vrsto in kupim vstopnice.

Kino je umrl tistega dne, ko je postalo pomembno, kje sediš v prazni dvorani.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri