Marko Radmilovič: Zadeti, potopljeni

  • 13.07.2012

Včasih so otroke dajali v šport, da so jih iztrgali ulici. Danes je ulica varnejša od športa.

(Foto: Shutterstock)

Tako mi je njega dni pripovedoval pameten mož. Strokovnjak za šport, njegov kronist in ljubitelj. Možak mi je hotel povedati, da šport ni več zdrav za telo. Legendarni rek legendarnega Winstona, ko so ga pobarali o receptu za dolgo življenje, »No sport, my dear, no sports!«, danes dobiva povsem novo konotacijo.

Pustimo ob strani rekreacijo, čeprav se tudi tu pojavljajo ekstremni odkloni, in se posvetimo športu kot palači športnikov. In njihova velika maša so vsaka štiri leta olimpijske igre. O olimpijskih igrah ni, da bi človek dvomil, ker gre za visoko pesem humanosti, miru in bratstva med ljudmi.

Pa ja da.

Šport sicer ni osrednja tema pričujoče revije, je pa osrednja tema pričujoče revije človeško telo. Še posebno tista najlepša. In telesa so, kakšno naključje, tudi osrednja tema športa. Še posebno tista najboljša.

Najbolj neverjetno je, kako so se človeška telesa v zad­njih sto letih, odkar imamo olimpijske igre moderne dobe, razvila. Če primerjamo rezultate olimpijad pred vojno z današnjimi, vidimo, da 'hitreje, višje, močneje' drži kot pribito. Vsaka štiri leta.

Ampak kar daje vsem tem rekordom vsaj kapljico grenčice, je žalostno dejstvo, da se človeški možgani niso razvijali skladno s človeškimi mišicami. In sklepi. Telo smo potisnili do samih meja, možgani pa so še vedno podobni lenobni, kot so bili v antiki.

Hočem reči, da so človeška telesa zmogljiva kot sam hudič, človeštvo pa se srečuje z enakimi težavami kot pred tisoč­letji. Medtem ko se športni strokovnjaki, horde navijačev in politične elite v blaženem orgazmu sprašujejo, kje so meje, si oglejmo folkloro zadnjih olimpijad.

Najprej je himna, solzica, zamaknjen pogled in zastava, ki se dviga na jarbol, njena plapolajoča tkanina pa preseva konture olimpijskega odra v ozadju. Potem so sprejemi, frajtonerice na letališču, pridevniški novinarski zapisi in leseni predsed­nik, ki se v prigodnem govoru zahvaljuje za zasluge; te nas bodo nekega dne pri­peljale do tega, da nas ne bodo več zamenjevali za Slovaško.

Kar pa je najbolj presenetljivo, da je enako po vsem planetu. Olimpijskih športov je dovolj, športnikov tudi, televizijskih postaj, novinarjev in turističnih agencij tudi. Vsak dobi svoj delček slave, ponosa in dobička.

Potem pa čez kakšno leto pridejo računi. Tečnobe v belih haljah, kot oni strici iz CSI Miami, začnejo odvzemati medalje. Eno za drugo. Športniki se opravičijo, malo pojokcajo in na koncu izdajo avto­biografijo, s katero zapolnijo izpad do­hodka. Mednarodna javnost je ogorčena in športnik osramočen, ampak le za tistih nekaj minut, dokler traja novica.

Ker je pojav tako pogost in ker je nekaj glavnih vračev že javno spregovorilo o metodah in postopkih uporabe nedovoljenih poživil, lahko upravičeno sklepamo, da bodo avgusta spet igre zadetih in po letu dni potopljenih. Ali s krvjo, oplemeniteno s švicarskim zrakom, ali s steroidi, s katerimi tele postane krava v nekaj mesecih, ali z anaboliki, ali s čim tretjim.

Še za naše mladosti je bila olimpijada srečanje amaterskih športnikov, danes pa gre za srečanje robocopov, ki delujejo natančno po diktatu trga. Oni so ponudniki in mi smo konzumenti ter kot taki priznavamo le svoje prve tri znamke. Četrta na polici že ni več zanimiva.

Rešitev je zelo preprosta in čeprav radikalna, se zanjo zavzemajo tudi nekateri strokovnjaki. Šport je treba odpreti dopingu na stežaj. Kajti protidopinške organizacije danes motijo delovanje trga. Ponudba in povpraševanje se ne moreta naravno vzpostaviti, ker je tu moteči element, ki zabada žile in nastavlja lončke.

Šele povsem prost športni trg bo razčistil globalni šport. Ko bodo nenadne smrti na tekmovališčih dobile svojo pravo ime, se bo mlad človek zamislil in bo trenerja po smrčku, ko mu bo pomolil čudežno rešitev, kako preseči limit svojega telesa.

Je pa še ena možnost: da olimpijske igre enostavno ukinemo. Ker če jih ne bomo, se bo za naslednjo kandidaturo prijavil Maribor. 

Tekst: Marko Radmilovič, foto: Shutterstock

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri