Marko Radmilovič: V iskanju ženskega vokala

  • 16.12.2011

Za ženske si je moški šovinist izmislil stereotip, da preveč govorijo. Oziroma da govorijo nenehoma in neprestano. Pa še to smo si izmislili, da govorijo ves čas in nič ne povejo.

(Foto: Shutterstock)

Seveda gre za eno največjih zgodovinskih krivic in stereotip smo si moški izmislili preprosto zato, da bi zameglili dejstvo, ki priča o nenehnem govorjenju, klepetanju, mlatenju prazne slame in podobnega nas, moških.

Hočem povedati, da ženske, ko govorimo o govorjenju, proti moškim nimajo nobenih možnosti. Ženske so klepetulje preprosto zato, ker klepetulja v večini jezikov ne premore moške oblike. Klepetavec zveni butasto.

Zgodilo se ke nekaj drugega, o čemer velja spregovoriti

Ker so ženske v nasprotju z mitom poražene v govorjen­ju, so začele peti.

Zdi se, da vse ženske pojejo, in to zad­njih nekaj let. Ljubice in matere, žene in sestre, vse pojejo. Resničnostne oddaje, zabavne oddaje, pokaži, kaj znaš, gasilske veselice, glasbene šole … vse se trese od ženskih vokalov.

In nikoli jih ne zmanjka, ob deseterici etabliranih, prihajajo vedno nove. Kot neizčrpna vojska iz ledenih step pred mikrofone pritekajo vedno novi in novi tisoči ženskih vokalov. Sicer je res, da pojejo tudi moški, vendar niso najbolj zagrizeni! Ne v svojem spolu ne v svojem početju. Tako se moško petje ne kvalitativno ne kvantitativno ne more meriti z ženskim.

Od kod torej histerična potreba po pet­ju, ki pretresa ženski svet z začetka tretjega tisočletja?

Pomemben razlog je iskati v želji po ženski neodvisnosti. Pevka je prototip ženske samostojnosti, če poje v živo z moškim bendom, celo ženske nadvlade. Edino kot pevka je lahko resnično neodvisna, povsod drugod je treba z moškimi sklepati kompromise. Oder, nastopanje, televizija in rumeni mediji pa ji pomagajo postaviti ograjo in brez seksualnih ponižanj je gospodarica najprej moških ušes, nato še moških usod.

Drugi pomemben trenutek v trenutni pevski histeriji je naivna romantična ideja o razveseljevanju ljudi s petjem, tretji pa klasična ženska nečimrnost, ki se nikjer ne izživi tako scela kot v soju odrskih luči.

A fenomen, ki mu lahko sledi le neprizadet moški intelekt z nekoliko vprašljivim posluhom, sam v sebi nosi kal pogube. Namreč, količina ženskih vokalistk je tako neverjetna, da se bo zgodilo, kar se mora zgoditi. Na neki točki bo več pevk, kot bo poslušalcev! Oziroma bo vsaka pevka imela svojega poslušalca, kar pa nekako nima smisla, ne teoretičnega ne povsem praktičnega. Kajti treba je vedeti, da se ženske odločajo za petje tudi zaradi mita o bajnem bogastvu, ki se ga da zaslužiti s spretnim vibriranjem glasilk. Kar je mit!

Največje zvezde slovenske estrade pojejo na petdesetletnicah uspeš­nih obrtnikov, največje zvezde svetovne estrade pa na rojstnih dnevih naftnih vladarjev s turbani. Ampak tega dekleta, stoječa v vrstah pred bolj ali manj bizarnimi žirijami, obledela kot piščanci za zakol, seveda ne vedo. Za njih pevka pomeni v eni osebi vse, kar je mogoče doseči s svojim spolom. Pevka je igralka, manekenka in poslovna ženska v eni osebi, je vrhunec ženske samouresničitve v najširšem pomenu besede.

Kako preprečiti popolno grotesknost fenomena, ki bo najprej osmešil, potem pa še ponižal na tisoče žensk, ko se jim bodo v prah sesuvale sanje o pevski karieri?

Razviti kapitalizem ne naredi nič in lepo polni natakarska mesta z vsemi temi žalostnimi usodami, kot čuteči ljudje pa bi v naši družbi vseeno morali delovati preventivno. Torej, najprej bi morali ukiniti oddaje tipa 'pokaži kaj znaš'! Ker so ne­umne in žaljive, ukinili pa bi jih najlaže tako, da bi najprej od žirantov zahtevali, naj pokažejo, kaj znajo, šele nato bi lahko sodili drugim. Nato bi morali uvesti nazaj cenzorske ekipe, ki bi ocenile, kaj se lahko in kaj se sme pojaviti v javnosti in kaj ne.

Na koncu pa bi morale vse preostale kandidatke odpeti gasilsko veselico z narodnozabavnim ansamblom, ki ima pogodbo od 14. do 24. ure, z možnostjo podaljšanja. Sto evrov za vsako nadaljnjo uro. Na veselici bi morale pevke tudi pojesti srnin golaž in ves čas preživeti v kratkem krilcu in visokih petah. Na traktorski prikolici, in to v oktobru.

S temi ukrepi bi se pritisk na poklic pevke znatno zmanjšal in bi bila, kot v gozdarstvu, omogočena naravna obnova. Se pravi, da se pevski kader obnav­lja v skladu s prenehanji karier starejših kolegic.

Peti je prekrasno in glasba je nad vsemi umetnostmi

Človeški glas je najlepši inštrument in vse to. A okupacija javnosti s petjem je privid, za katerim ni ničesar. Dekleta s petjem ne bodo nikamor odšla, še manj kam prišla. Ostala bodo, kjer so, in občutek nemoči ter ujetosti se bo sčasoma le še stopnjeval. Brez vsake potrebe, kajti desetletja je veljalo, da je kopalnica najboljši studio, školjka in papir, namotan na navojnici, najboljša poslušalca.

In ni lepšega, kot če izjemnega glasu ali neskončnega talenta ne deliš z nikomer. Kaj pa koga briga.

TEKST Marko Radmilovič, FOTO Shutterstock

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri