Marko Radmilovič: Urinalna negotovost

  • 15.01.2010

Vsak moški ima svoje poslanstvo. Obstajajo moški, ki so poklicani na ta svet, da odrešijo žensko, in imaš moške, ki se trudijo odrešiti sebe; bil je celo moški, ki je bil poklican, da odreši vse druge. Kakorkoli, moje poslanstvo je, da zavarujem moške pred reklamami nad pisoarji, in kadarkoli mi dovolijo javno nastopati, se posvetim tej usodni temi.

 

Reklamarjev nimamo preveč radi. Sicer ne upamo tega povedati na glas, ampak reklamarji niso najbolj simpatični ljudje – je pa težava, ker smo od njih odvisni. Smešni so s tistimi svojimi nazivi 'kreativni direktor' in 'podkreativni direktor' in 'vodja projektov' … Ker v eni reklami je kreativnosti neprimerno manj, kot je je v risbi štiriletnega otroka!

Kot zmerno kreativen človek si ne predstavljam lažje službe kot sedeti na stolu, se lagodno dotikati mednožja in si izmišljevati reklame. Seveda tega, ravno zaradi ohranitve svojega kreativnega dostojanstva, ne počnem in do pred nekaj leti tudi nisem bil pretirano pozoren na reklamarsko nevarnost, ki smo jo gojili na naših kreativnih prsih.

Namreč, medtem ko smo se ukvarjali z rokenrolom, drogami in seksom, so reklamarji prevzeli planet. Od nas je bilo to neumno, od reklamarjev pa hinavsko dejanje. Če pogledamo resnici v oči, so reklamarji povsod. Ako se eden izmed njih zdaj razhudi in pričujoči reviji odtegne oglase, bom lahko kolumne pisal na papirčke po javnih straniščih. In prav to, se pravi javna stranišča, ne kolumne, je osrednja tema konflikta med menoj in reklamarji.

Do nedavnega sem bil običajen oglaševalski konzument. Ko so na teveju reklame, preklopim program, strani z reklamami v časopisu preskočim, na poštnem nabiralniku imam ono nalepko, ki poštarju prepoveduje, da bi me onesnaževal z oglasi.

Potem pa se je zgodilo javno stranišče! Še pred tem pa se moramo posvetiti redkim trenutkom moške šibkosti.

Namreč, moški bojevnik, moški avanturist in moški ljubimec ni nikoli šibek; razen mogoče takrat, ko mu umre mama. Biti šibek, kadarkoli in kjerkoli, je nevredno sodobnega moškega in mevžaste cmere so umrle skupaj z umetnostjo in 19. stoletjem. Obstaja pa trenutek, ki je največja skrivnost moškega že tisočletja, in natančno tja so udarili reklamarji.

Sam sem skrivnost – v pomanjkanju strokovne literature o fenomenu – poimenoval urinalna negotovost! Gre za minuto ali dve, odvisno od nuje in prostate, ko moški stoji pred pisoarjem v javnem stranišču. Doma ni problema, doma je le doma. Doma večina moških sede na školjko tudi med uriniranjem.

Laično bi sklepali, da ta poženščena gesta varuje moškega pred srdom prav teh žensk, ki si ga nakopljemo, če stojimo in zgrešimo, da gre kaj tudi po obodu … Vendar ni res, kajti sedeči moški še vedno zre proti sovražniku in je v vsakem trenutku pripravljen reagirati.

Na javnem veceju pa je groza mnogo večja. Prvič, obrneš hrbet in, drugič, ud je skozi narobe dizajnirano sodobno spodnje perilo vedno pred prežečo nevarnostjo napete elastike. Namreč, nihče ne muči svojega uda skozi labirint sodobnih spodnjic, temveč enostavno potegnemo elastiko, jo držimo z eno roko, medtem ko z drugo uriniramo.

Ta klinični opis je potreben, če hočemo razumeti vso nemoč moškega, urinirajočega na javnem stranišču. Enostavno se ne moreš braniti. Če bi Goljat lulal na javnem stranišču, David ne bi potreboval ne kamna ne prače. In ta edini, vendar toliko strašnejši trenutek moške nemoči, ko ne moreš narediti niti enega samega giba, ne da bi pri tem prišlo do ponižujoče avtourinacije, so izkoristili reklamarji.

Sodobna javna stranišča imajo namreč nad moškimi pisoarji prostor za reklame. Točno v višini oči urinirajočega moškega. Ne moreš pobegniti, ne moreš se obrniti stran, ne moreš mižati … nič. Moraš gledati v tisto reklamo, in ker je uriniranje vedno tudi trenutek kontemplacije in je moški med njim v stanju razširjene zavesti, so te reklame tudi praviloma zelo sugestivne.

A to še ni vse; gre seveda za povsem nemoralno in protiustavno dejanje, verjetno je v njem zaslediti tudi kršenje človekovih pravic, kar pa reklamarjem še ni dovolj. Zločin per se je vsaka reklama nad moškim pisoarjem, a reklame, ki z razgaljenimi lepoticami oznanjajo razne vroče linije, so šle v svoji zločinskosti še korak dlje.

Namreč, medtem ko moški svoj sveti organ uporabljamo v njegovi sekundarni funkciji, je neposredno sugeriranje k njegovi primarni funkciji gnusno dejanje. Vsak moški ve, da sta uriniranje in erekcija dva povsem različna svetova in navajanje na drugega med opravljanjem prvega je zločin brez primere.

Za to se jaz bojujem. S kleno javno besedo proti reklamam nad moškimi pisoarji v javnih straniščih. K temu boju pozivam tudi vas. Za zdaj nas je malo in smo še neorganizirani, čeprav že imamo militantno frakcijo, ki resno razmišlja o preusmeritvi curka v višini obraza, s čimer bi jasno pokazali, kaj si mislimo o takšnem reklamiranju.

P. S.: Po nekaterih, seveda nepreverjenih, podatkih se ženskam ne godi mnogo bolje; saj so reklame menda tudi na notranjih vratih ženskih javnih stranišč.

Marko Radmilovič

Foto: Shutterstock

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri