Marko Radmilovič: Tour de moi*

  • 13.08.2010

Teorija pravi, da humoreske ne smeš pisati v afektu. Ali če si neposredno prizadet in čustveno labilen. V tem trenutku sem vse to, ampak pravilo zavestno kršim, ker se nam bo na koncu humoreske odkrila zlaganost človeškega napredka.

(Foto: Andrew Goldman)

Pred leti sem začel kolesariti. Kot vsi sem si kupil gorsko kolo. Potem sem spoznal, da življenja ne mislim preživeti med koreninami, in sem si kupil treking kolo. Nato sem srečal izkušenega kolesarja, ki mi je razložil, da se po cestah prevaža s športnim kolesom (specialko), pa sem si kupil še to. Tako imam danes zaradi igre naključij in dejstva, da sem snob, doma kar troje koles. Lepo jih vzdržujem in se prevažam z njimi po tem ljubem planetu.

Do zadnjič, ko je izginil moj serviser za kolesa. Če še niste opazili, serviserji za kolesa imajo to grdo navado, da izginjajo. Ne dvigujejo telefonov, v delavnicah, kjer so še do včeraj kraljevali med naperami, pletenicami in ležaji, je vse mirno. Če marsovci resnično koga na našem planetu ugrabljajo, so to zagotovo serviserji za kolesa. Najbrž so na Marsu fetiš ali pa tam še niso odkrili motorja na notranje izgorevanje. Kdo bi vedel.

Kakorkoli, iščem si novega serviserja za kolo. To ne sme biti nekakšen brezosebni kolesarski servis, kjer zgolj menjavajo pokvarjene dele, temveč kolesarski servis z dušo. Najboljši bi bil nekdanji tekmovalec, ki v kakšni blokovski kolesarnici ljubeče drgne po okvirjih in ki mu kolesa niso uspela zamolčati nobene skrivnosti. Najdem prav takšnega in mu odpeljem trekinga ter specialko. Trekinga kar tako, na redni pregled, v gonilki specialke pa nekaj škriplje. Vsak kolesar ve, da ni bolj uničujočega zvoka, kot je škripajoča gonilka, sploh ker je to znamenje skorajšnjega zraka med ležaji.

Po nekaj dneh se vrnem. Športno kolo je kot novo: očiščeno in namazano. »Je pa problem,« pravi mojster. »Obroči so katastrofa, kot je navada pri cenenih kolesih.« Pogoltnem slino, kajti kolo sem ne brez odrekanja kupil na obroke, stalo pa je recimo dve povprečni slovenski plači. Čisto slučajno ima mojster dva povsem nova, izjemno kakovostna obroča, s katerima se mi bodo odprla kolesarska nebesa. Ju kupim, kaj pa čem. Doma se nato odpravim na redno turo. Obroči so odlični, zato pa gonilka, ki je prej zgolj ob največjih pritiskih malce pojokcala, zdaj cvili kot pobesnela. Psi lajajo, upokojenci spuščajo navojnice, lokalni gasilci pa pomislijo na najhujše, ko se peljem mimo njih.

Nazaj k serviserju, ne brez ogorčenja. Mojster ponovi, da od cenenega kolesa pač ne moreš pričakovati česa drugega, ker če hočeš kolo, ki resnično deluje, moraš zanj odšteti 3000 evrov. Nato me premeri in pravi, da so kolesarji z več kot 80 kilami izjemno redki. Ima me, da mu razkrijem resnico o Murinih delavkah in kolesarjih s kilami, vendar brez anabolikov, a sem raje tiho in vas odpeljem v preteklost.

V tridesetih letih 20. stoletja so plezalci obsedeno reševali 'zadnje tri probleme Alp'! Med njimi tudi bavarski plezalci (ti so bili na koncu tudi najuspešnejši), ki so v zahodne Alpe v glavnem potovali – s kolesi! Anderl Heckmair poroča, kako sta s soplezalcem v Münchnu sedla na kolo in se odpeljala pod steno. Ker je bila ta še pod snegom, sta spet sedla na kolo in se odpeljala na Azurno obalo preverit takratne bejbe. Potem sta se vrnila pod steno, jo preplezala in se kot nacionalna junaka vrnila v Nemčijo! V svojem genialnem delu Zadnji trije problemi Alp Heckmair poroča o junaštvu in odrekanju, trpljenju in zmagoslavju, nikjer pa ni govora o težavah s kolesom ali kolesarskih servisih.

Kolo, s katerim je opravil vso pot, je bilo navadno moško kolo, ki je v tedanji Nemčiji stalo pol mesečne plače; preračunano v današnji denar okoli 150 evrov. Moje današnje kolo je desetkrat dražje, pa škriplje v gonilki. Če pa bi po serviserjevih besedah hotel normalno kolo, s katerim bi se odpeljal iz Münchna pod Eiger in na Azurno obalo, bi me to stalo 20-krat več. In ob tem dvomim, da bi enako pot s supermoderno karbonsko pošastjo zmogel kaj hit­reje, sploh pa ne bi ob tem še splezal severne stene Eigerja.

Tako imamo shizofreno situacijo, po kateri so se kolesa v zadnjih 70 letih desetkrat podražila, hkrati pa postala desetkrat manj vzdržljiva. A kljub temu je splošno znano, kako sta kolesarjenje in kolesarska industrija doživela nesluten tehnološki napredek. Medtem ko se lahko v avtomobilizmu, letalstvu in telekomunikacijah z napredkom še nekako strinjamo, je treba pri kolesu še vedno poganjati pedala.

Lahko jih poganjamo v lažjih, lahko jih poganjamo v težjih prenosih, s karbonom, z SPD-ji, disk zavorami … a še vedno jih moramo poganjati in še vedno se moramo zavedati, da so jih pred 80 leti poganjali uspešneje. Kolo je v zadnjih 80 letih dramatično nazadovalo in logično se moramo vprašati, kam se je skrila razlika med zmanjšano kakovostjo in nesorazmerno povečano ceno tega priljubljenega prevoznega sredstva.

Bicikli so, simbolično in realno, eden temeljnih izdelkov, na katerih je zrasel sodobni kapitalizem, ko je genialno ugotovil, da je mogoče razliko med padajočo kakovostjo izdelka in rastočo ceno taistega najlaže zapolniti z marketingom in samovšečno naivnostjo urbanih množic razvitega sveta.

P. S.: Od serviserja sem odšel na krajše kolesarske počitnice. Vzel sem trekinga, ker specialkino gonilo preveč škriplje. Serviser je pred tem zamenjal pogonsko verigo, ker »tako raztegnjene še ni videl«! »Vam nič ni preskakovalo?« se je čudil. Zdaj mi nova veriga preskakuje kot nora, tako da je kolo nevozno, in v deželi, kjer ne vidijo smisla prevažanja s kolesom za zabavo, iščem kolesarskega serviserja.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri