Marko Radmilovič: Stalin na način hiše

  • 01.04.2010

Šolsko leto 83/84. Predavalnica rajnke FSPN. Stavba se razliva po bežigrajskem ­brezupu in nad njo kot mogočen falusni simbol ­socializma kraljuje dom študentov FSPN.

(Foto: Alex Štokelj, Sašo Radej, Fotomontaža: Goya)

Fakulteta ima malo legendarnih profesorjev, ker se nekaj let prej zgodi velika čistka, med katero nekatere bolj svobodomiselne odstranijo iz predavalnic. Ena od legend je profesor Južnič, ki je nekako še najbliže temu, kar bi danes razumeli kot svobodno akademsko okolje. Na predavanjih, kot se bo izkazalo pozneje, je elita bodoče družbe.

Televizijske zvezde, uredniki osrednjih časopisov, politologi, sociologi in novinarji. In tam, čisto v prvi klopi, današnji predsednik vlade. In tam, čisto v zadnji klopi, avtor tega teksta. Se pravi jaz.

Predsednik vlade je bil frajer že takrat, in kot uči zgodovina, se le redko se zgodi, da frajerji ne postanejo predsedniki vlad! Jaz pa sem bil že takrat zguba, navdušena nad tem, da je mogoče s študentskimi boni v fakultetni restavraciji dobiti pivo. Senki, Pero, Zok in jaz smo imeli spodobno komuno v domu FSPN in življenje je bilo lepo.

Profesor Južnič govori o kultu osebnosti! Kult osebnosti je osred­nje torišče predavanja in kot primer te hude družbene deviacije nam opisuje lik in delo tovariša Stalina, zelo črnega sovjetskega samodržca, in vsa bodoča inteligenca te države se zgraža nad njim. Potem se oglasim sam. Jaz, ki bi moral biti tiho in čakati, da mine predavanje, da se poleže ogorčenje nad nesrečnim Džugaš­vilijem, dvignem roko, ki ji je bilo namenjeno, da se nikoli ne dvigne. »Zakaj pa se ukvarjamo s Stalinom, ko imamo kult osebnosti pred pragom?« vprašam.

In res, tiste čase mladinci še vedno nosijo štafeto, Broz je še vedno na slikah, narodi so še vedno pripravljeni v tisočih umreti za njega. Posledično se mi zdi neumno, da mrcvarimo Gruzijca, ko bi lahko prišli do pravilnejših sklepov, ako bi se ukvarjali s čim nam bližjim.

Predavalnica obnemi. Tiho je profesor, tiho so bodoče televizijske zvezde, tiho so strokovnjaki za stike z javnostmi, tiho so novinarji, sociologi in zdi se, da so utihnili celo obramboslovci, ki imajo predavanje v sosednji predavalnici. In tiho je tudi današnji predsednik vlade. Je pač šolsko leto 83/84 in takšna vprašanja se še ne postavljajo.

Nekako mine zadrega in tedanji študentje, kult osebnosti, FSPN in celotna država odidemo nasproti svojim usodam.

Danes ga gledam. Lepega, elegantnega, gorečega. Lahko bi ga sesuval zaradi konformizma, lahko bi se norčeval iz njega, lahko bi ga poniževal, kot to počne vsa država. Ampak sem prestar in nekaj modrosti se mi je zaredilo v vseh teh letih, odkar sem ga zadnjič videl na šestki, ki je vozila iz Bežigrada proti centru.

Danes zgolj poskušam razumeti strahotno silo, ki te pri dvajsetih prepričuje, da ti je namenjeno nekaj velikega. Da si moški s poslanstvom, alfa samec, da ne smeš izgubiti niti dneva, da moraš odriniti vse in vsakogar, ki se znajde na tvoji poti. Pri dvajsetih letih razumeti in prenesti tak strahovit pritisk nad samim sabo je delo, vredno genija.

In kaj ima z vsem tem opraviti Playboy? Enostavno. Ukvarja se z lepimi ljudmi in o lepoti vemo pri nas več, kot ve konkurenca. V civilizaciji, ki vsaj v svojem najrazvitejšem delu goji kult telesa, pa takšna pozicija ni mala stvar. In Borut Pahor je od nekdaj bil lep. In nadpovprečno inteligenten. Ampak celo to ni nič posebnega, kajti današnji politični prostor so praviloma zasedli nadpovprečno inteligentni in privlačni moški.

Francoski predsednik, ameriški predsed­nik, italijanski predsednik, srbski predsednik …(hvala bogu za Nemce) so vsi nadpovprečno privlačni in pametni moški, ki so ugotovili, da so volivci tudi osam­ljene ženske, razočarane go­spodinje in zagrenjene uradnice. Načeloma z lepimi in pametnimi voditelji ni nič narobe, težava je le v tem, da imajo lepi in pametni skozi vso zgodovino ­resne težave z razumevanjem ­grdih in ­neumnih, kakršna je ­večina. ­

Stalin in Tito z začetka zgodbe sta tipična primera! Koliko je oportuno, da se posamezniki potegujejo za javno službo, izkoriščajoč fizično privlačnost, ostaja zavito v skrivnostni stopnji narodove demokracije, ki pa ne spremeni kot človeštvo starega dejstva – neprivlačni imamo pred privlačnimi gromozansko prednost, ki je brezčasnost.

Tako ga danes gledam na televiziji, kako se nehvaležni narod mukoma prebija skozi zunanjost do bistva, ki ga ni – in se mi sošolec iz dveh letnikov faksa iskreno smili.

Če bi takrat, ko je neki popoln brezzvez­nik iz zadnje klopi predlagal, da kot vzorčni primer kulta osebnosti vzamemo Josipa Broza, rekel »Seveda, zakaj pa ne!«, ­potem bi bilo danes vse drugače.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri