Marko Radmilovič: Skozi oči opazovalca

  • 15.05.2010

Kot uči evolucija prihaja starost za moškega s štirimi očitnimi znaki: plešavostjo, smrčanjem, izgubo erekcije in kratkovidnostjo.

(Foto: Shutterstock)

Pri meni je tako: lasje so še celi, modre tab­letke tudi še ni, moč zvoka pa pada s kvadratom razdalje in žena lahko vedno prespi v otroški sobi. Edini problem so oči. Zadnje leto so črke na tipkovnici vedno bolj meglene, časopisi pa so polni nesmiselnih besed. Priznal sem sebi in okolici, da potrebujem očala.

In po nekajmesečni trmi se znajdem pri optiku. Najbolj znanem v mestu. Uslužno me naroči na brezplačen pregled, ki v sebi seveda nosi zapakiran trik. Pregled je res zastonj, a pričakuje se, da kupiš okvirje pri dotičnem. Kar sili moj socialni čut k bruhanju, ampak ni druge rešitve. Potem se sprehodim med razstavljenimi okvirji. Vsi so štirioglati. Pobaram trgovca, ako ima morebiti kakšna okrogla očala? Rad bi tak­šna, kot jih je nosil John Lennon. In mi gre kreatura odgovoriti, da ne ve, kdo je John Lennon. V nemi grozi nemudoma zapustim lokal in lahko mi rečete snob ... Toda, ali bi kupili očala pri optiku, ki ne pozna Johna Lennona?

Grem k naslednjemu optiku, kjer ne sprašujem več po slavnem beatlesu. Naročim se na pregled. Ga dočakam. Medtem ko je prodajalna z očali vsa v marmorju in steklu, sedi ubogi zdravnik v čumnati za pultom. Ponižan in razžaljen, ker imajo ljud­je, ki prodajajo okvirje, veliko več denarja in družbenega ugleda kot on, ki razume oči. Potem gre hitro. Gledam v neke aparate, vidim balon pa ne vidim balona, in zdravnik mi predpiše dioptrijo. Takoj zatem gre vprašat prodajalca očal, ali gre lahko domov, ker sem bil jaz zadnji.

S predpisano dioptrijo se mi prodajalec očal prilepi za vrat. Greva na tour po njegovi impresivni zbirki. Na tem mestu je treba narediti kratek ovinek v zgodovino slovenske mladinske literature in slovenskega stripa. Leopold Suhodolčan je pred desetletji pisal zgodbe o Naočniku in Očalniku.

O dveh detektivih, katerih videz in svet sta bila ukrojena po obliki njunih očal. Štiri­oglati svet štirioglatih očal, ki jih je nosil Naočnik, in okrogli okvirji okroglega sveta Očalnika. Svoj detektivski posel sta opravljala briljantno ravno zaradi tega, ker sta se njuna različna svetova, eden štirioglat in drugi okrogel, genialno dopolnjevala! Okrogle Očalnikove prednosti so dopolnjevale štirioglate Naočnikove pomanjkljivosti, in obratno. Povedano drugače, za ravnovesje vesolja sta potrebna oba: Naočnik in Očalnik.

In tako stojim tam z vehementnim optikom pred policami, polnimi okvirjev očal. Vsi okvirji so štirioglati. Okroglih okvirjev skorajda ni, in ko se ozrem naokoli, uvidim, da resnično vsi ljudje nosijo štirioglate okvirje! Zgrožen spoznam, da živimo v civilizaciji Naočnika in da bo popolna odsotnost Očalnika v bližnji prihodnosti (najbrž 2012) privedla do konca sveta. Ampak to je neka druga zgodba.

Optik mi ponuja očala, ena bolj štiri­oglata kot druga, in še s svežo izkušnjo Johna Lennona iz prejšnje optike mu raz­ložim, da si na noben način ne želim biti kot predsednik SLS. Ampak v življenju je treba sklepati kompromise. Najdeva okvir, ki bi bil primeren. »In koliko to stane?« »280 evrov,« pravi optik. In ker globoko zajamem sapo, me potolaži: »To je Dolče in Gabana.« (Fantastično iz človeške dvojine naredi očalarsko ednino.)

Nefasciniranega nad znamko me bije naprej: »Vendar so to šele okvirji. Potem so tu še leče, ki so lahko steklene ali plastične, prevlečene z ... ali pa obogatene s ...« Možak se ustavi nekje v območju 400 evrov, kar se mi zdi ne le preveč, temveč tudi preneumno. Zberem vso svojo odločnost in ga ubijem: »Pokažite mi najcenejša očala v vaši prodajalni!« Zdaj optik zija v nemi grozi, saj najbrž od odprtja ni doživel česa hujšega. Ampak stranka je stranka, tega se je že naučil, in izgine za pultom ter z gnusom privleče neko roževinasto stvar. »To je sociala ena,« pravi. Potem pa bizarno doda: »Deset evrov!«

Očala sploh niso slaba. Debela roževina ali plastika spominja na zrelega Sartra ali mogoče na predkoitalnega Marcella Mastroiannija. In ker sem v naletu, zapovem: »Pokažite mi še druga najcenejša očala v vaši prodajalni!« Šok je bistveno manjši, kajti optik že ve, da ima opraviti s pacientom, in hitreje kot prvič se vrne z novim izdelkom. Tokrat oba poznava ritual in optik pravi: »Sociala dva, trideset evrov!«

'Sociala dva' so čudovita! Rdečkast okvir z dvema grobima netoma, koder sta pritrjeni ročki in na notranjosti katerih seksi piše 'Made in Italy'. Torej so jih za trideset evrov izdelali v isti državi, kot sta doma Dolče in Gabana za 280 evrov. Rahel rob na vrhu okvirja jim doda nežno feminilnost in povrhu vsega so čudovita kombinacija okroglega in oglatega. Svet je ponovno v ravnovesju, kajti z enim samim izdelkom dobim na nos tako Naočnika kot Očalnika, z videzom nerazumljenega newyorškega intelektualca pa sem celo izjemno zadovoljen. Zmeniva se še za stekla in montažo ali kaj in vse skupaj mi proda za 70 evrov.

»Pridite čez dva dni.« Moj bližnji svet je danes svet 'sociale dve'. Moj daljni svet pa je svet Naočnika in Očalnika, ki sta se natančno zavedala, da lahko različne oblike življenja funkcionirajo le, če sodelujejo in se dopolnjujejo. Ne pa da so očalniki izginili, ker so naočniki moderni!

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri