Marko Radmilovič: Razlagalci žurov

  • 28.06.2012

Prebral sem, da je eden mojih gimnazijskih znancev prilezel na mesto predsednika uprave enega največjih slovenskih podjetij. Iz gimnazije poznam še enega fanta, ki je predsednik uprave enega največjih slovenskih podjetij, imam pa tudi nekaj posrednih znancev s fak­sa, ki so predsedniki uprav največjih slovenskih podjetij. Zato danes nekaj o menedžerjih.

(Foto: Shutterstock)

To pisanje nima namena biti politični tekst. Niti gospodarski. Govoril pa bo o povezavi srednješolskih žurov in slovenskega menedžmenta. Gre pa tako.

Srednješolski žuri so v osebnostnem razvoju grozno pomembni, čeprav se večina tega ne zaveda. Pomembni so tudi tisti zgodnještudentski žuri, vse do trenutka, ko se preseliš v prvo skupno gospodinjstvo. Ampak danes zgodnještudentske kot srednješolske žure vodimo pod isto vložno številko. Čeprav upam, da ste vsi bralci srednješolske žure dali skozi, najprej nekaj teoretičnih premis.

Srednješolski žur je po navadi tisti žur, ki se še ne dogaja na javnem kraju. Hausball jih je imenovala generacija pred nami, vsaka slovenska pokrajina pa ima zanj posebno ime. Koroška gauda je recimo izjemno izvirna, štajerska čaga je ponarodela, a v zborni jezik se je uspelo prebiti tujki žur! Za dober žur potrebuješ oba spola, kar daje zadevi zdravo mero erotike, potem potrebuješ alkohol ali (in) mehke droge, potrebuješ muziko in prostor, ki se mu vseslovensko reče plac! In to je to.

Bog ve, da smo jih dali skozi. Večdnevnih, počasnih, onih, ki so jih ovekovečili v Delu pri črni kroniki, žalostnih, norih … Hočem reči, da vem, o čem govorim.

Ena prezrtih značilnosti srednješolskega (in zgodnještudentskega) žura so ljudje, ki so tam, vendar ne sodelujejo. Saj jih poznate! Sedijo ob strani, se nekako skrivnostno smehljajo, zamenjajo didžeja, ko omaga, nosijo pijačo, pogajajo se s sosedi in tako naprej. So na splošno koristni, kot recimo krt, ki sicer kazi podobo travnika, a se prehranjuje s škodljivimi ličinkami.

Nikoli se nisem posebej spraševal, zakaj se ne spustijo v vrtinec žura? Zakaj se ga branijo, zakaj se ga bojijo? Tudi danes se o tem ne sprašujem kaj dosti, so se pač tako odločili. A ti ljudje so pomembni za neko povsem drugo stvar. Vsak žur ima namreč drugi dan. In drugo jutro. Neka navada je, mogoče celo generična potreba, da se udeleženci žura dobijo drugo jutro. Na kavi, s skrivnostmi očmi in grehom na duši.

Zraven so seveda tudi ljudje, ki so na žuru bili, a se ga dejansko niso udeležili. In potem imajo oni drugo jutro glavno vlogo. Razlagajo, kdo je naredil kaj in kdaj je to bilo in kako velike so bile neumnosti ter kako smešne so bile šale in zadrege. In če pride kdo mimo, ki ni bil na žuru, mu natančno razložijo, kako je vse skupaj potekalo, če pa je bil žur izjemen, skrbijo, da gre v legendo in še leta zatem nalagajo kurivo na ogenj, ako slučajno beseda nanese na takratne dogodke.

Na njih sem postal pozoren že v tistih časih, ker so mi šli vedno rahlo na jetra. Tista odmaknjena drža me je postavljala v vlogo opice, na katero krotilec gleda nekoliko zviška. Ampak žuri so bili dobri in ti fantje (nikoli dekleta) so pač spadali zraven. Do nedavnega …

Do nedavnega, ko sem postal pozoren na neki poseben fenomen. Prihaja namreč čas, ko naj moja generacija prevzame to državo in to družbo. In sem pričakoval, da bodo moji mladostni prijatelji začeli skakati na površje družbe med ekonomske in intelektualne elite kot jesenski jurčki. Vendar se ni zgodilo nič podobnega.

Briljantni, inteligentni, duhoviti in sposobni ljudje s srednješolskih žurov so se izgubili v splošnem povprečju. Postali so mediokritete s kreditom in malomeščanskimi sanjami. Odrekli so se revoluciji za mali nogomet ob sredah in peto pivo po sobotnem tenisu. Novi val so prodali za majski piknik, dekleta so zamenjali za flirtanje v službi.

A nekdo je skočil iz povprečja in do zdaj ste verjetno že uganili … Razlagalci žurov, apologeti moje mladostne ne­zmernosti so postali vrhunski slovenski menedžerji. Če bi bil eden, bi bilo hecno, če bi bila dva, bi bilo naključje, ker pa so vsi, ki sem jih poznal v tej vlogi, postali voditelji velikih slovenskih družb in člani uprav in kaj vem kaj še vse, gre za princip. Nimam pojma, kako naj si to razložim, niti tega, kaj to pomeni, če sploh pomeni kaj. V tem smis­lu bo pričujoči tekst ostal neizpolnjen. Naj se kakšen sociolog ukvarja s tem v diplomski. Toda nekaj je kljub vsemu značilno.

Vsake toliko si še privoščim žur, ki je podoben onim iz srednje šole ali zgodnjega študenta … In ni jih več. Izginili so. Na da­našnjih žurih nas je večina iskrenih in razlagalce bi najbrž nagnali. Danes nihče več ne sedi v občinstvu in me gleda z Giocondinim nasmehom.

Kam so šli? Najbrž morajo biti v službi do osmih, ker vodijo največje slovenske družbe in nimajo več časa razlagati žurov. Dobro so se zajebali.

Tekst: Marko Radmilovič

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri