Marko Radmilovič: Pasje poletje

  • 10.09.2010

Doma imamo psa. Nemškega ovčarja. Ime mu je Miki. Tudi psa pred njim sta bila nemška ovčarja. Obema je bilo ime Miki.

(Foto: Shutterstock)

Da se dogaja nekaj čudnega, sem opazil, ko so ljudje začeli Mikija tretjega pretirano hvaliti. Ko so se začeli čuditi, kako je ubogljiv, vzgojen, pameten. Lastniku hvaljenje njegovega psa godi, saj je hvaljenje psa poleg hvaljenja žene, avta in hiše eden največjih egotripov sodobnega moškega. Ampak hvala bogu premorem nekaj prirojenega dvoma in sem se vprašal, čemu zdaj takšni hvalospevi mojemu psu.

Saj Miki tretji ni v ničemer drugačen, kot sta bila Miki drugi in Miki prvi. Se pravi, da ni privezan, da se ne potepa, da ne grize ljudi okoli sebe, da ne napada drugih psov, da rad hodi na sprehode in teče po palico. Miki je pač pes, kot so psi teh zadnjih nekaj tisočletij, odkar smo si ljudje in psi obljubili zvestobo do groba.

V kotičkih možganov sem se sicer zavedal, da vsi psi niso kot Miki. A da sem se zavedel, kako se pasje vesolje oddaljuje od človeškega, se je moralo zgoditi kar nekaj stvari.

Najprej je morala priti tista afera, ki je razkrila in obenem prikrila ves diskretni šarm ljubljanske buržoazije, nato pa je pomlad prinesla večerna piva s prijatelji. In tam sem prvič zagledal dekleta, matere in žene, ki prihajajo na večerne zmenke z majhnimi psički: ali ljubkimi snežno belimi dlakastimi kepicami, ki so mačke s psevdopasjo dušo, ali pa obritimi stvori, ki delujejo, kot da sta se sparila podgana in konj.

Strokovnjaki za urbano zmešnjavo so uspešno razložili tudi zadnjo modo teh miniaturnih spačkov, ki vsi po vrsti prihajajo iz genskih laboratorijev azijskega srednjega veka. Torej, sodobna ženska si zaradi ambicij, hedonizma in strahu noče več omisliti otroka, ker pa ji hormoni povzročajo paniko v nadledvičnih žlezah, si nabavi psa. Oziroma malega psa, kužka, da ga lahko ljubkuje, mu kuha, ga vodi na sprehode, mu zaupa težave in ga da mami, ko gre na Hvar.

Takšni kužki so seveda zabiti kot noč – približno enako kot bulmastifske pošasti ljubljanske elite.

In potem, za konec uverture v pasje poletje, še trajekt, ki plove po Sredozemlju neke poletne noči. Ob potnikih, ki ležijo, kjerkoli jih na tej nesrečni barki zaloti noč, še njihovi štirinožni prijatelji. Kam hodijo 'lulu' in kam hodijo 'pupu', ve sam bog in mogoče še kapitan ladje, jaz pa slonim na ograji in nostalgično razmišljam, kako je Odiseja njegov Argus čakal doma, čeprav bi ga lahko gospodar vzel zraven na eno najrazburljivejših jadranj, kar jih pozna zgodovina.

In zdaj osnovno vprašanje? Ko se pri psu začne spreminjati njegova tisočletna vloga, ko postaja seksualni in čustveni nadomestek človeka – se bolj spreminja pes ali človek?

Ker človeški rod se je v zadnjih nekaj tisočletjih grozljivo razvil. Tečemo nekajkrat hitreje kot v antiki, živimo dlje, tudi ženske uživajo v spolnosti in prepričani smo, da se je mogoče s televizijo zabavati.

Psi so se razvili primerno manj. Mogoče so se naučili voziti v avtu in jesti brikete ter za človeka iskati drogo in eksploziv ... Ampak pasje bistvo je v nasprotju s človeškim ostalo zadnjih nekaj tisoč let enako.

Tako se je razvijajoči človek začel počasi spraševati o svojem najboljšem prijatelju, ki je ostajal vedno na istem mestu tako na evolucijski kot tudi na socialni lestvici. In ko je začel splet resno groziti, da postane človekov najboljši prijatelj, se je naš rod le zganil. Oziroma so se zganile ženske in psa na socialni lestvici povzdignile do statusa, ki ga je do včeraj užival človeški mladič.

Ampak za tako raboto so potrebovale primerno orodje. Miki tretji bi zagotovo zgolj prezirljivo dvignil ustnici nad sprednjima sekalcema, če bi mu poskušali navleči hlačni kostim, zato so ženske potrebovale kužke, ki so vse svoje življenje na razvojni stopnji ščeneta. Ker vsi vemo, kakšne občutke nam vzbujajo majhne dlakave, tople in mehke kepice, kot so psi v prvih mesecih življenja.

In iz vseh kotov planeta so pasji trgovci nanosili razne bizarne pasme, ki so ščeneta vse življenje in danes naše ženske držijo 24 ur v stanju predorgazmične vznesenosti, ko božajo, vlačijo po naročjih, oblačijo in s plastičnim vrečkami pobirajo kakce teh kužkov.

Včasih z Mikijem po Odmevih, ko se mi zagabi planet in njegovi prebivalci, sediva na terasi in vse vesolje je nad najinima glavama.

»Ne razumem ljudi,« pravim Mikiju.

»Jaz tudi ne,« mi odgovori Miki tretji.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri