Marko Radmilovič: Mesto ob Dravi je Dravograd

  • 10.06.2012

Časi so nervozni in nerodni za vse tiste, ki se počutijo nervozno in nerodno. Lahko pa so časi povsem običajni, kajti krize prihajajo in odhajajo (že vse življenje), pomembno pa se ne spreminja.

Šele ko bo prevara kaznovana kot v prete­k­­losti, bomo morebiti našli v bodočnost.

A vseeno je treba biti previden, kajti naenkrat se je pojavilo preveč izdelkov za premalo kupcev. Premalo potrošnje za preveč potrošnikov. Preveč bogov za premalo vernikov. Preveč lažnivcev za premalo resnice. Zato je treba biti previden. Je namreč tako, da te vsak dan poskusi kdo prevarati. Sistem prevare je tako vtkan v naša živ­ljenja, da se ga sploh ne zavedamo, in če je človek občutljiv za prevaro, živi v nemilih časih.

Včasih so bile drobne, majhne prevare. Prevarali so te pri tehtanju na tržnici, recimo. Lahko so te prevarali na morju, če si govoril nemško. Še dlje v preteklosti so prevarante metali v okove in v Ljub­ljanico. Zato v glavnem velikih prevar ni bilo. Veljal je viteški kodeks, da je prevara nekaj nečastnega. Verbalna laž da, lenoba da, prevara pa ne. Bila je to nečednost, rezervirana za majhne kriminalce in najnižje sloje družbe.

Danes, ko je vse napredovalo, se je spremenila tudi prevara. Če samo spremljate poslovilne turneje dinozavrov nekdanjega jugoroka! Parni valjak ima vsako leto poslovilno turnejo! In potem ljubitelji odhitijo na koncert, ker je zadnji, ker jih nikoli več ne bo mogoče slišati v živo, ker bodo za vedno izginili. Ampak naslednje leto imajo spet poslovilno turnejo in ljubitelji, ki so pozabili, da je bila poslovilna že lanska, spet oddrvijo na koncert. In tako naprej in tako nazaj.

Prevara, ta sumljiva rabota iz sive cone med kriminalom in etnologijo, je postala tako samoumevna, da se je več ne zavedamo. Če denimo naročiš nekaj iz TV-prodaje, resnično ne pričakuješ, da bo stvar delovala, kot je opisano. Hočem povedati, da če se zaviješ v plastično folijo, še ne pomeni, da je to mobilna savna! Čeprav gre za evidentno oglaševanje in komerci­aliziranje prevare, nihče ne dvigne glasu, ker pač ljudje nismo popolnoma nori, da bi verjeli vsem tem nebulozam. Tako hodimo po civiliziranem svetu, naše telo pa samodejno ločuje resnico od laži, korektnost od prevare.

Tako sem bil zase prepričan, da me ne more nihče več prevarati. Preživel sem svoj delež čudežnih električnih metel, rezalnikov krompirja in koncert Jamesa Browna v dvorani Tabor. Okamnel od izkušenj živim to življenje in nategovalci vseh sort se od mene odbijajo kot pingpong žogice od zidu. Dokler zadnjič …

Na mojem televizorju televizijski programi kar naprej izginjajo in kar naprej prihajajo novi. Praviloma je vsak novi še bizarnejši od izginulega, ampak po navadi se med manipuliranjem z daljincem na teh umotvorih sodobne avdiovizualnosti ne ustavljam. Edino, kar sem zapazil, so dolgi tri- in večurni kvizi, ki jih predvajajo nekatere televizijske postaje. Mično dekle vodi reševanje rebusa ali enostavne križanke ali nekakšne različice kolesa sreče. Gledalec pokliče, pove rešitev oziroma so­deluje v procesu reševanja in na koncu zmagovalca čaka nagrada. Ali denar ali izdelek. Malo se mi je zdelo sumljivo, da ljud­je ne kličejo. Običajno ljudje kličejo vedno, ko je mogoče dobiti kakršnokoli nagrado na še tako podeželskem mediju, a tu so bili klici izjemno redki.

Potem nekega večera gledam televizijo in naletim na tak kviz. Na zaslonu je zem­ljevid Slovenije in na mestu, kjer reka Drava priteče v našo državo, je narisan rdeč krožec. Mično dekle sprašuje: »Kako je ime mestu ob reki Dravi na Koroškem?«

In dekle poplesava in šobi ustnice, a nihče ne pokliče. Z menoj sta otroka in oče se vedno rad pokaže z znanjem. Zato se nekaj minut hudujem, kako so ljudje neumni, nato pa pograbim telefon in pokličem številko na zaslonu. Jasno piše, da me bo klic stal 1,99 evra, a ponujena nagrada za pravilen odgovor je 20 evrov. Zaslužil bi jih torej 18, kar se zdi dobra kupčija. Zvoni, nato reče avtomat: »Počakajte trenutek.« Nato ni nič. Dekle na zaslonu se še vedno čudi, da nihče ne pokliče, in poplesuje in šobi ustnice, jaz pa, ki vem, da je mesto ob Dravi na Koroškem Dravograd, čakam na liniji. Čakam in čakam, medtem pa čutim, kako mi iz trtice začne poganjati rep in kako se mi šilijo ušesa. Nekaj hočem reči otrokoma, pa iz grla pride le odločen: »La, Ia!«

Ko o dogodku poročam z ustreznim ogorčenjem prijateljem, se vsi režijo. Vsak namreč ve, da te televizije služijo na prevari, ki od lahkovernih iztisne denar skozi telefonske klice. Klicev je ogromno, a le redkokateremu je dano pred voditeljico, ki na zaslonu igra presenečenje, zakaj nihče ne kliče, linije pa so polne lahkovernikov po 1,99 evra.

Prevarali so me sredi moje dnevne sobe pred otrokoma in se mi smejali v obraz. Take stvari pa človeka res jezijo, kajti ukradenih 18 evrov za zasluženi Dravograd je le ena stran iste palice, na katere drugi strani sedijo pokvarjeni tajkuni in prevarantski bančniki. Hočem reči, da se začne v Dravogradu, konča pa na Wall Streetu.

Šele ko bo prevara kaznovana kot v prete­k­­losti, bomo morebiti našli v bodočnost.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri