Marko Radmilovič: Konec vseh stvari

  • 10.09.2009

Varujemo okolje. To je moderno in vedno zelo in. In vse to. Gre čez mejo dobrega razuma in vsakodnevne praktičnosti. Ekološka zavednost je postala eden glavnih argumentov celo v paritvenem procesu, in če sodobni moški ne posveča dovolj skrbi okolju, če se ne obnaša ekološko, če ne gleda dokumentarcev, ki sporočajo, da bo planet razpadel, pri samicah nima šans. Ker ženski rod generično skrbi, kam in kako bo spravil nasledstvo, in jasno je, da si želi primeren biotop.

Kot že rečeno, gre zadeva v skrajnosti. Zadnjič berem o tipu, ki ima samo sto izdelkov. In z njimi živi. Drugi učenjak razlaga v debatni oddaji, da človek preživi s petsto izdelki. In da nas je potrošništvo zasužnjilo, saj ne znamo preživeti drugače kot s tonami eksistenčno nepotrebne navlake.

Hec je v tem, da če bi se v tem trenutku recimo odrekel polovici stvari, ki so nepotrebne, in postal ekološki superman, bi v svojstvenem globalističnem metuljevem efektu v Avstraliji ekonomsko ubil znanca, ki tam doli programira računalnike.

Ampak vrnimo se na začetek, da pogledamo, koliko je možak s sto izdelki bedak in koliko prerok. Ko so naši nehigienično dlakavi predniki živeli v dobi aktivnih ognjenikov, so živeli v popolnem sožitju z naravo. In ko so si ali izdelali, ali ukradli, ali ubili, ali si kupili prvi izdelek in začeli potrošništvo, bi se morali ustaviti pri številki sto. Pa bi bili danes srečni. Ampak ne.

Naš rod je hotel več in več, sto, dvesto, tristo izdelkov, ker nam je ljubi bog (stari trgovec in prekaljeni kapitalist) to vsadil v možgane in smo po logiki zgodovine danes pristali v nakupovalnih središčih. Ki najedajo planet in njegove prebivalce in resnično jezijo intelektualce, ki dopoldne pijejo kapučino, popoldne pa zeleni čaj.

In zdaj desetletje ali kaj podobnega v preteklost. Sedimo v džakuziju, ki je na dvorišču meščanske hiše nekje na ameriškem jugu. Gostiteljeva žena nam prijazno naliva destilat in pogled tava od hiše in hiše za goste in dveh garaž in treh avtomobilov do z mehiškim občutkom za red obdelane trave. In pravim gostitelju, za kaj še sploh živi. Me ne razume in razložim, da tam, od koder prihajam, živimo, delamo, dihamo, ljubimo in sovražimo samo zato, da bi dosegli to, kar on že ima.

In za kaj potem živiš, ko vse to dosežeš. Gostitelj se zamisli in pove, da seveda ni bogat, da je le srednji sloj in da dela, živi ljubi in sovraži le zaradi tega, da bi si lahko kupil čas. Čas je bil na njegovi vrednostni lestvici čisto na vrhu in rad bi imel toliko denarja, da bi si ga lahko nakupil, kolikor gre, in bi potem, nabit s časom, prebral knjigo, odšel v gledališče ali si ogledal razstavo.

Sem utihnil in premišljeval, kajti v onih časih sem imel ves čas tistega sveta in vse skupaj me je spominjalo na vic, ko dalmatinskemu ribiču predlagajo, da si namesto enega trnka kupi dva.

Od tistih dob je potrošništvo zadelo tudi nas. Amerika je prišla k nam in sodoben slovenski moški je razpet med gnevnim udrihanjem po kapitalistih, ki so skuhali globalno krizo in izkoriščajo človeka po človeku, in do bolečine skelečo željo, da bi imel full carbon gorsko kolo.

Tako se danes z veseljem spominjam gospoda v džakuziju, kajti nevede me je razsvetlil in mi pokazal pravo pot. Namreč stvari, ki so osnovni gradbeni element potrošništva, morajo izgubiti vrednost.

V militantnem potrošništvu, kakršnega imajo v ZDA, se to že dogaja, zato si je gospod želel imeti čas, in ne na primer tenisk. Če pa hočemo, da stvari izgubijo vrednost, jih moramo najprej imeti. Mnogo, ogromno in preveč. Še mnogo več, kot jih imamo danes.

Potrebujemo še več nakupovalnih središč, več ugodnih plačilnih pogojev, več Zoranov Jankovićev, več multipleksov, več brezplačnih bonov in dalj časa odprte trgovine ...

Stvari nas morajo preplaviti, stvari morajo pasti v inflatorno spiralo, in šele takrat, ko jih bo toliko, da bodo povsem izgubile vrednost, bo prenehal njihov teror nad našimi življenji. In nato bodo stvari brez vrednosti spodkopale potrošništvo, ki se bo lahko nehalo natančno v tistem trenutku, ko bomo vsi imeli vse, kar si želimo, kar smo si želeli in kar si bomo želeli.

Tako je in nič drugače in tipi, ki razglašajo, da lahko preživijo zgolj s sto stvarmi, so adrenalinski odvisniki, ki hočejo zgolj opozoriti nase ali poceni priti do žensk in droge.

Marko Radmilovič

Foto: Shutterstock

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri