Marko Radmilovič: In vino hansaplast

  • 08.10.2010

Nekoč sem si dal izdelati majico, na kateri piše: »In vino hansaplast«! Kdaj pa kdaj jo oblečem in potem me ljudje sprašujejo, kaj pomeni napis. Razlagam jim, da ne pomeni čisto nič, pa ne verjamejo. Kajti vse, kar je povezano z vinom, mora imeti ne­kakšen pomen. To je torej zgodba o vinu,
gre pa takole.

(Foto: Shutterstock)

esen je in trgatve se vozijo gor in dol po naši deželi. Trgatev, kot jo poznam, je ena najbolj ruralnih opravil. Nekateri običaji ob trgatvi v sebi nosijo celo predkrščanske primesi, in ko gospodar utrga zadnji grozd in na zadnjo trto napiči jagodo, da dragoceni les čez zimo ne bo žejen, se mi zdi, da živim sredi kakšnega haitskega obredja. Od tega trenutka naprej se grozdje, ki je ruralno, začne spreminjati v vino, ki je urbano. Neverjetna metamorfoza, ki je ni deležen noben drug kmetijski izdelek, nas le še dodatno prepriča, da je v vinu skrita magija. Vino je čarovnija. Kot vsem čarobnim stvarem pa se mu v resničnem svetu ne piše dobro.

Prvi velik udarec je vino doživelo s potopom špricerja. Še pomnite, tovariši. Tavali smo po predmestnih beznicah in pili špricerje. Beli špricer, vipavčan, štajerc, z rebulo! Socializem je bil bog in špricer njegov prerok. Pivo je bilo drago, žgane pijače rezervirane za alkoholike. Špricer pa te je omrežil s svežino, odžejal v pripeki in dal radenski smisel. Potem so prišli novi časi, ki so uničili predmestne beznice, uničili bifeje ob supermarketih, uničili delavski razred in uničili špricer.

Vino, ki je pomembna polovica špricerja, je doživelo strahoten udarec. Na trgu, prepolnem tekoče opojnosti, se je moralo znajti samo. Slovenski pivec ga je dočakal neuk, primitiven in obubožan. In takšen je še danes! Slovenski pivec pozna primorca ali štajerca in prepričan je, da je lahko vino sladko ali kislo in da po nekaterih boli glava, po drugih pa ne. In potem je tu seveda še cviček, ki je iz bitke za vinsko Slovenijo izšel kot absolutni zmagovalec.

Končno so vinogradniki, ne pozabimo, da gre za slovenske kmete, slovenski kmet­je pa so znani po lokavosti, ugotovili, da tako ne gre več. Napadli so tam, kjer je javnost najmanj pričakovala: nouveau riche. In elite vseh vrst so se zdele odlična tarča. Naenkrat je vino prišlo v visoko družbo: ne le na državniške sprejeme, temveč je poznavanje vina postalo del etikete nove buržoazije. Takrat je šele nastal hec. Vinski marketing je postal najpomembnejša kategorija v vinski pridelavi in krilatice 'po odhodu cvetica nekoliko greni' so napolnile restavracije in lokale, kjer kavo strežejo v steklenih kozar­čkih. Vendar je vino med snobovsko elito deviacija in tako še vedno nihče ne zna zadovoljivo pojasniti, kje je vino in kje smo Slovenci v resnici.

Vino je znamenita slovenska ikona. Res je, da ima to pijačo večina narodov za ikono, vendar Slovenci, kot ponavadi, spet pretiravamo. Ljudsko blago, naci­onalni ponos, lokalpatriotizem, politične elite in bogve, kaj še vse smo ubogi pijači nakopali za vrat! Slovensko vinogradništvo je pač takšno, kakršno je – organizacijsko vpeto med vikendaše na eni strani ter ogromne postsocialistične kleti na drugi strani! Vmes so individualni pridelovalci in vampirski gostinci, vsi skupaj pa prepuščeni krutosti trga!
Tudi slovenska vina so takšna, kakršna so: od vrhunske kakovosti prek industrijske pridelave vse do v tujini težko razumljenih posebnosti se tke naš vinski svod.

Prej omenjena popolna demontaža špricerja, ki je klonil pod medijsko ofenzivo piva in njegovih bizarnih derivatov, je v kombinaciji s prometno zakonodajo zmanjšala količine popitega vina. Glavna vinska težava je tako dejstvo, da v Sloveniji več vina pridelamo, kot ga spijemo! Rešitev se zdi teoretično povsem jasna, praktično pa neizvedljiva. Za vinsko ravnovesje bi ga tako morali ali manj pridelati ali več spiti.

Glede na to, da velik del slovenskega podeželja živi od vinogradništva, bi bila tudi pri Evropi zaželena usmeritev po zmanjšanju pridelave povsem nevzdržna. Na drugi strani se zdi večja poraba glede na moje redne obiske ene osrednjih vinskih prireditev v prestolnici, ki je obenem tudi največji vinski trg, še iluzornejša! Vino na Slovenskem je v patpoziciji in tako povsem ranljivo pred napadi tistih, ki s prstom kažejo na njegovo edino slabost.

Prekletstvo vina je namreč v drobni malenkosti: vino vsebuje alkohol! Lahko poskušamo to prekriti z ljudskimi pesmimi, s fakultetami, medijskimi zvezdami, državniškimi sprejemi, gastronomijo, stoletnimi trtami, a ne bo nam uspelo. Če piješ vino, si posledično pijan! Sicer pijan kakovostno in ugodje pitja vina ob primerni hrani je eden najlepših občutkov, kar nam jih je sploh še preostalo na tem žalostnem planetu. Vendar se civilizacija vrti v smeri, ki užitke prepoveduje.

Pijanost je preganjana kot kuga, preganjane so požrtije in prazno govorjenje pozno v noč. Vitki in jasnih misli zaspati ob desetih, to je zapoved sedanjosti, če pa se že sprostimo, to storimo s tabletkami! Vino pa je staro tisočletja in kot tako prav arhaično pošteno. Kot vse kompleksne stvari na planetu ti daje več, bolj ko ga poznaš, hkrati pa nikoli ne razkrije vseh svojih skrivnosti. Zato se bojim, da se naša marketinška civilizacija in vino oddaljujeta drug od drugega z veliko hitrostjo. In še bolj se bojim, da se bo civilizacija končala, ko se bo končalo vino. Kajti: »In vino hansaplast?«

Ilustracija: Shutterstock

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri