Marko Radmilovič: Fuzbal

  • 11.06.2010

Ko je veliki poznavalec igre Josip Broz med svetovnim prvenstvom v Nemčiji v svoji rezidenci sprejel takratno reprezentanco skupne države, je igralcem v srce položil temeljno resnico nogometne igre. »Više pucati, manje driblati,« je rekel pokojni voditelj. A Jugoslovani ga, kot tolikokrat, niso poslušali in so zato v drugem krogu izpadli.

(Foto: Shutterstock)

Nekako takrat sem se začel zanimati za nogomet. Takrat je bil to šport proletarcev, medtem ko so intelektualci snovali revolucijo. Danes je to (če pogledaš, kdo vse v zadnjem mesecu piše kolumne o njem) postal šport intelektualcev, medtem ko proletarci (če pogledaš obisk na stadionih) snujejo revolucijo!

Mediji začetek svetovnega prvenstva v nogometu po navadi pospremijo kot 'praznik najpomembnejše postranske stvari na svetu'.

Pa se za začetek ustavimo prav pri 'najpomembnejši postranski stvari na svetu'. Če je nogomet torej postranska stvar, se je treba vprašati, kaj je potem glavna stvar?

Ker medije nadzirajo ljudje, ki jih zanima denar, vsaj toliko kot navijače zanima nogomet, so za lastnike medijev glavna stvar kapitalizem, visoka politika in gašenje ali ustvarjanje kriznih žarišč. Pa jim nogomet to prepričanje sesuva pred njihovimi očmi! Pred osmimi leti sem bil v Franciji, ko si je pred svetovnim prvenstvom veliki Zinedine poškodoval mišico.

V trenutku je to postala glavna novica vsega francoskega tiska, pa naj gre za liste z večstoletno tradicijo, športne dnevnike ali bulvarski tisk. Druga novica je bila prihod ameriškega predsednika Busha in tretja tema so bile francoske volitve.

Predsednik najmogočnejše države sveta je najbrž debelo pogledal, ko ga je na prvih straneh zasenčila mišica potomca alžirskih priseljencev, a rekel ni nobene, ker se je do tedaj že odvadil izrekati o stvareh, ki jih ne razume najbolje.

Nogomet je torej težko obsoditi za postransko stvar, ker glavne stvari na tem planetu njegovih prebivalcev ne zanimajo preveč. Ker so glavne stvari zakrivile že na milijone mrtvih, na milijone lačnih in na milijone izkoriščanih. Nogomet kljub nekaterim zablodam ljudi v glavnem osrečuje in je prav zaradi tega skrajni čas, da ga enkrat za vselej, ne samo za 30 dni, ustoličimo kot 'najpomembnejšo stvar na svetu', tisto o postranskosti pa pritaknimo recimo – politiki.

Nogometno prvenstvo se še ni dobro začelo, pa je že slišati prvo negodovanje. Ne samo od naših najbližjih, ki smo se jim iztrgali iz družinskega naročja, temveč v javnosti nasploh. Češ da je nogometa absolutno preveč v medijih, v pogovorih … skratka v vsakdanjem življenju! Gre za dobro znano in pri nas nikoli izkoreninjeno tezo, da je nogomet igra nižjih slojev ali priseljencev, ki se je mora urbani Slovenec kljub uspehom reprezentance vsaj malo sramovati.

Tudi če pustimo ob strani dejstvo, po katerem so v razvitih nogometnih deželah stadioni polni izobražencev, da so polni žensk in upokojencev torej, da med ljubitelji igre ni nobenih, ne izobrazbenih, ne starostnih in ne spolnih razlik, moramo ugotoviti, da gre pri nas med nogometom in urbano kulturo za konflikt, ki je sicer težko razumljiv, a na srečo razložljiv.

Nogomet vsebuje tisto čudovito in na videz nezdružljivo mešanico enostavnosti in kompleksnosti obenem. Malo človekovih dejavnosti jo premore. Morebiti še pridelava vina. Nogomet je v svoji enostavnosti kompleksen in v svoji kompleksnosti enostaven. Vsi vse vedo, a kljub temu nihče ne ve, kaj se bo zgodilo, in vsi uživajo, ko se zgodi, čeprav ne vedo, zakaj!

Če ostanemo pri površnem razumevanju, potem nogomet resnično ni bogvekaj. Dvaindvajset prepotenih samcev, ki se podijo za žogo. A nogomet ima na vso srečo več ravni; tisti zadnji, najbrž kar deveti krog, se končuje globoko doli v delavnicah največjih nogometnih magov, ki igro razvijajo naprej.

In seveda, kot za vse kompleksne zadeve tudi za nogomet velja pravilo: da bolj ko ga razumemo, bolj v njem uživamo. Bolj ko nam je razumljivo, kako in zakaj se gibljejo igralci tako, kot se gibljejo, ko razvozlamo taktične zamisli, s katerimi se moštvo nadeja uspeha, ko sami zaslutimo šibke člene ali morebitne nevarnosti – šele takrat se nam igra pokaže v vsej lepoti.

Zato je nogomet treba znati spremljati, treba je poznati okoliščine in ne nazadnje tudi razvoj, zgodovino same igre, da bi si znali med gledanjem tekme določene stvari razložiti. Treba se je prikopati celo do spoznanja, da včasih lepota igre ni pomembna, da zmagujejo moštva, ki igrajo na oko neprijetno, a kljub temu zmagujejo! Nogomet je prijetno čutiti, a resnično uživamo takrat, ko ga razumemo.

V tem se razlikuje od žensk, ki jih ni mogoče razumeti, in zato nekateri trdijo, da je nogomet boljši kot seks!

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri