Marko Radmilovič

  • 06.10.2011

Hitro hranjenje in z njim povezane perverzije.

(Foto: Shutterstock, fotomontaža: Gojko)

Vsi pišoči imamo veselje pisati o hrani. Včasih se zaradi invazije hrane na medije zdi, da je pisanje bolj priljubljeno kot njeno uživanje. Sploh pa je pisanje o hrani zanimivo, ko s kuharskih, socioloških, ekonomskih, trendovskih in kulturoloških rubrik zaide med strani s črno kroniko. Skratka: hrano smo pripeljali tako daleč, da dokazano uničuje človeka. Čeprav je namenjena temu, da človek uničuje njo.

Med vso nevarno hrano, ki preži na naše ožilje, srce in maščevje, je na prvem mestu hitra hrana. Še pred kakšnim letom pričujočega tek­sta ne bi mogel napisati. Takrat je bila v Sloveniji le ena resna veriga s hitro prehrano. Danes sta dve in tekst lahko s spolzkega področja marketinga zavije na še bolj spolzko področje fenomena.

Ker se z izrekanjem za ali proti hitri pre­hrani ne izrekam za ali proti točno določeni verigi, dobi tekst vsaj minimalno porcijo kredibilnosti (čeprav pa vsak con­noisseur ve, kako je BK Tito za Mc). Sem absolutni oboževalec hitre prehrane. Ne sicer histerični odvisnež, ampak recimo temu umirjeni meščanski ljubitelj.

Za kakršnegakoli razumnika ali prosvetljenca se to ne spodobi. Hitra hrana je intelektualni greh, podobno kot če v kinu raje gledaš Adama Sandlerja kot iransko neodvisno produkcijo … Tega se zavedam in večkrat moram hamburger zatajiti, ko v kakšni družbi udrihajo po kalorični in mastni smrti, ki jo prinaša ameriški prehram­bni imperializem.

A naj povem anekdoto: nekoč sem hotel svojo ljubezen do hitre hrane manifestirati s praznovanjem rojstnega dne v restavraciji hitre prehrane. Z baloni, tortico in animacijami prikupnih animatork vred. Problem je le bil, da za moj 42. rojstni dan. Meni se sicer leta niso zdela sporna, simpatična animatorka pa je praznovanje odločno odbila, ker je mislila, da se zajebavam. (Pa se nisem.) Mi je pa ponudila vodeni ogled po restavraciji in njihovi organizaciji.

Sem vzel pač to, čeprav bi raje imel zlaganje lego kock, krono iz lepenke in jogurtno torto na koncu. Prišli smo vsi, ki sem jih povabil na rojstni dan, in peljali so nas po restavraciji. Tudi v prostore, ki so običajnim očem skriti. Zdaj pa tako, nočete videti prostorov, ki so očem skriti v običajni slovenski gostilni. Tu pa je bilo vse snažno, logično organizirano, skratka, pod nadzorom. In sem se spomnil, ko sem nekoč gostil Američana, ki je skoraj bruhal, ko je videl restavracijo hitre prehrane, in je od mene zahteval, da ga peljem čim dlje od te gnusobe in mu omogočim kosilo v klasični slovenski gostilni.

Najprej sva čakala eno uro, potem pa je sokrvica iz domačega piščanca špricnila skoraj do stropa, ko je gost zarinil vilice pod jedro meso. Tako mi ni jasno histerično sovraštvo do hitre prehrane. Vsaj ne znotraj kulinaričnega vesolja. Kot namreč sporočajo diabetologi, nutricisti in podobni poklici, ki so se razvili na grehu prehranjevanja, je ogrom­no nevarnih hran. Ki se jih pamet­no izogibamo, sovražimo pa le in zgolj hitro prehrano.

Že samo znotraj krompirja je pražen na svinjski masti s čebulo simpatično nagrajen z društvom ljubiteljev, ocvrti krompir v restavraciji s hitro prehrano pa smo porinili do devetega kroga pekla. Zato je sovraštvo (in ljubezen) do hitre prehrane treba najprej razumeti znotraj polja teorije. Gre pa tako.

Največja obsesija človeka z začetka tret­jega tisočletja je komuniciranje: govorjenje, branje, čvekanje, pisanje, snemanje, gledanje. Njegova druga največja obsesija je hranjenje. Komuniciranje in hranjenje pomenita 90 odstotkov časa, ki nam je na voljo. Zdaj si samo zamislite grozljivo kombinacijo, ko človek združi svojo prvo in drugo največjo obsesijo. Ko govori, razmišlja, bere, piše, snema in gleda o hrani. Gre za strahotno politično in gospodarsko silo, ki ne le premika svet, ampak drži v rahli zadetosti celotne generacije.

In potem imamo tu hitro prehrano, o kateri ne moremo kaj prida komunicirati, ker je pravzaprav skrajno dolgočasna, njeno uživanje pa traja približno toliko, kot potrebuje slaba kuharska oddaja do prvega bloka reklam. »Hitra prehrana je nevarna in jo sovražimo!« To je približno vse, kar zmore sodobna medijska elita. S tem pa ne moreš napolniti revije ali televizijskega programa!

Zato je hitra prehrana za sodobni ustroj sveta nevarnost brez primere. Čeprav je nastala znotraj potrošniške družbe, je v post­potrošniški družbi socialnih omrežij dejansko anahronizem. Hitra hrana kot praktični izum, podoben tekočim stopnicam, je postala za vladarje nevarna, ker razen nje priprave ne prinaša nobenega drugega dobička. Komuniciranje s hamburgerji, piščančjimi krili in smrtonosno sladkimi sodami ne prinaša ekstra dobička. Komuniciranje z rukolo pa ga!

Zato je poza, po kateri razumniki ne obiskujejo restavracij s hitro prehrano, zgrešena že vsaj 20 let. Veganstvo je konformizem, hamburger pa je revolucija.

TEKST Marko Radmilovič, FOTOMONTAŽA Gojko

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri