Marko Bauer: Sence manjšega boga

  • 10.06.2008

Kako so demokrati postali demobrati? Evo, gasilska slika slovenske politike.

(Foto: *)

Zagotovo ste opazili. Sašo Peče ima že tako rekoč posebno stran, specialno rubriko v domala vsakem izmed ženskih časopisov. Lepotilne kreme, Coelho, dieta in on. Urednicam se očitno zdi absorbirajoča pojava, ta sovražnik pedrov & lezbač, zamork & rumenjakov. Zakaj? Mar kot tipične pridne punce skušajo spreobrniti še eno barabo? Po sledeh kalokagatije. Če je lep, naj bo tudi dober.

Mogoče. A premislimo neko drugo, prevratnejšo možnost. Morda nam prek navidezne sašomanije skušajo dopovedati tole: poglejte si, kakšne sneti, kakšna zmeneta so tile moški, poglejte, do kod jih prigoni mačizem. Na tem svetu so le zato, da onesnažujejo, da zakrivljajo muke, ravnodušni egoizem, Srebrenico.

Ja, Peče jim pride še kako prav, ko argumentirajo, da bi bilo moške treba izključiti ne le iz socializacijskega, temveč kompletnega reprodukcijskega obreda, iz samega kroga življenja. Približno tako, kakor si to v veleromanu Osnovni delci zamišlja Michel Houellebecq. Rešitev je v klonih, v katerih poprej terminiraš gen za grabljenje za moda. Ter, se razume, v še več ženskah, kakršna je Carla Del Ponte.

Pečetov partijski kolega Zmago Jelinčič je zbiralec imen oziroma nazivov, ki se farsično baha vsakokrat, ko ga imenujejo v kakšen nov odbor ali odposlanstvo, naj bodo ti domači, evropski ali kubansko-srbsko-iraški. Bil bi pravi gogoljevski birokratek, odet v plašč plemenitosti, če ne bi hkrati tako prizadevno žarel vtisa lenobne lagodnosti. V njem je precej Tita, tistega buržujskega, ne ključavničarskega. Pač, komunizem po kumrovško: cigare, couture Antihanžek, raženj, bejbe in pobijanje belogardistov.

Če bi morali napleskati portret, bi bil takle: Zmago v beli laneni obleki, s slamnatim klobukom na ležalniku, kot kak konzul, kot Fitzcarraldo, okoli njega se gnetejo zagoreli, pregoreli pritlikavci iz večno kolonialne, neodrešljive države. Eden ga guga, eden ga hrani, eden ga poji, eden ga manikira, eden plapola v imenu vetra in zoper žužke, oke jim hvaležno mežikajo.

V tovrstnem t(r)oposu razumljivo ne moremo niti mimo Boruta Pahorja. V besedah je tako vague, môten, v drži tako vogue, moden. Zdi se, kakor da imamo za predsednika državnega zbora kolumnista kake fešn revije. Saj veste, takšnega, ki razlaga o pomembnosti znanja, o higieni duha, o + energijah ali užitku bosonogega brisanja rose s palube. In seveda svetovnem miru.

Od tropov k mizantropom. Ko gledaš Dimitrija Rupla in tisti njegov rdeči robček, užepljen tam, kjer je srce, veš, da bi tale človek najlepše prosperiral v oligarhiji. Ja, demokracijo nam je zrihtal samo zato, da bi se končno lahko razlikoval od profanuma vulgusa, od proletarske pakaže. V SFRJ ga ni iritirala tiranija, temveč egalitarizem. Ne preseneča, da je tako ljub Dejanu Steinbuchu, temu največjemu Evropejcu med slovenskimi uredniki. Rupel je desničar, pismen. Avantgarda retrogarde.

Ko smo že pri desnici. Ste opazili, da so Janšo prenehali zmerjati z desničarjem v hipu, ko ni bil več puntarsko lev? Ko torej brenčijo, da je po novem zmeren, hočejo reči, da je pokoren, nenevaren. Kar pa hkrati ne pomeni, da je obupan. Tako, kakor sta Bajuk in Peterle. Ja, ta dva daje le še nostalgija. Lojze se naslanja na španskega jezdeca in prireja kosila z nekdanjimi člani Demosove vlade.

Saj veste, kot kak vaš sošolec, ki je srečen le še na obletnicah mature. Nekje vmes je zavozil oziroma so ga povozili. Pogled Nsi je pogled v preteklik, a ne zgodovinarski, temveč ukronističen. Spreminjali bi, konzervirali bi za nazaj. Časovni stroj ni le v mislih futuristov.

Tisti, ki jim gre bolje, so za status quo od tod do večnosti. Če je verjeti našim medijem, je po novem tako, da EU obmolkne in prisluhne, ko ima premier Janez Drnovšek kaj povedati. Vi pa še kar naprej ugibajte, zakaj se tam nikoli nič ne premakne.

Po drugi strani se nihče ne upa niti premakniti, kaj šele krhniti, ko ima Milan Kučan svoj govor, svoj monolog, svojo monodramo. Svojo himno, ampak takšno simfonične, celovečerne dolžine. Ko se naposled konča, ponavadi sledi umetniški program. Tudi ob desetletnici je bilo tako. In kaj se je zgodilo? Mediji, folk, gledališčniki, malodane vsi so bentili, kakšna mlakuža je bila inscenacija, a da je bil k sreči vsaj Kučan okej.

Ampak dajmo, premislimo kronologijo.

Predsednik pred tem razlaga, razlaga, niza tiste neštevilne liste, počutiš se, kakor da gledaš tiskanje časopisa, to je res treba preživeti. In ravno ko vas prične vse srbeti, ščemeti, nart, komolec, prhljaj, popek, kot Nannija Morettija v Dragem Dnevniku, Kučan konča, odide z govorniškega odra in pihne le še: »On with the show.« E, zdaj, ko bi bilo treba osuplo vzdihovati ob citatih Šalamuna, Bartola, Platona, ste vi že povsem naveličani, zamračeni in čedalje bolj razkačeni. Hegel, daj nam vendar mir! Dovolj, dovolj! Adieu, Badiou!

Torej: kakršenkoli retorik že si, če hočeš v tej deželi razpravljati, se obvezno drži enega pravila. Ne nastopaj za Kučanom. Oziroma, kakor nam pravi drugi del njegovih najslovitejših dveh stavkov: »Danes so še dovoljene sanje. Jutri je nov dan.« Ja, ko on neha, se neha tudi dan. Z besedo koga drugega je treba počakati vsaj do zore.

TEKST: Marko Bauer

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri