Kreativno krvodajalstvo

  • 29.10.2011

Zame je ena največjih ugank sodobne družbe, kako je mogoče, da se navdušenje nad vampirji širi obratno sorazmerno z upadom krvodajalstva!

(Foto: Shutterstock)

Vampirji so bili včasih le eni od pravljično grozljivih likov. Niso izstopali bolj kot morilski morski psi, vesoljci ali ponoreli znanstveniki. In normalni ljudje smo vampirje doživljali kot pravljico, kot bajko ali golo zabavo. Vampirji moje mladosti so bili še posebno zanimivi.

V našem lokalnem kinematografu so prišli na vrsto vsaj enkrat na četrt leta, ker je upravnik kinematografa pač naročal filme prek kataloga. Za legendarno britansko filmsko produkcijo Hammer je skrbela Morava film, kar je pomenilo, da je upravnik pri tem podjetju naročil štiri filme, oni pa so mu poslali štiri vampirske.

To so bili popolni nizkoproračunski filmi, v katerih je slovel Christopher Lee. Bil je prekrasen čas. Vratne arterije so pokale kot zrele lubenice, zunaj kinodvoran pa se je širil socializem v najboljši kondiciji. Aja, še to, v tistih časih so bili vampirji še dosledni in so kri strogo pili le iz arterije, danes pa vlada popolna zmeda, ko pijejo z leve in desne strani vratu. Vsak vampir začetnik pa ve, da se kri v veni dramatično razlikuje od krvi v arteriji.

Vampirji so bili zabava množic in zunaj pogrošnih medijev niso imeli nobene možnosti, da bi se prebili v etablirano kulturo. In tako bi bilo, če si vampirjev ne bi podredili intelektualci. Ali pa so si vampirji podredili intelektualce, kdo bi vedel?

Vampirji so eksplodirali. Visoka hollywoodska produkcija znotraj filmskega žanra, milijonsko nakladni bestselerji v literaturi in elitne premiere znotraj (tudi slovenskega) gledališča. Intelektualci sicer upravičujejo svoje navdušenje z mitskim in večnim bojem dobrega in zla, s skrivnostnimi procesi v človeški podzavesti in podobnim. A v bistvu gre za enak princip kot pri Drakulovih nevestah z začetka sedemdesetih. Ljudi je groza, ko teče kri. In grozo je mogoče prodajati.

Pa še nekaj izjemno zanimivega se je zgodilo. Vampirji so si izboril status, ki je skoraj legitimen in jih daleč vzdiguje nad, recimo, pravljice. Rdeča kapica, ki jo poje volk, je pravljica. Sicer lahko prav tako predstavlja boj med dobrim in zlom, med peklenščkom, ki uniči vsako človeško naivnost, lahko je tudi parabola za ravnanje s starejšimi v naši družbi (sindrom babice).

A še vedno je Rdeča kapica pravljica. Ko pa vampir pod taktirko kakšnega ambicioznega pisatelja, režiserja, igralca zagrize v vrat, postane umetnost in zaradi milijonske produkcije posledično postane skoraj resničen. Čeprav, verjetnost, da majhno punčko sredi gozda poje volk, je tisočkrat večja, kot da lepotec ugrizne lepotico v vrat.

In zdaj k osnovnemu problemu. Iz povedanega sledi, da človek ne more ubežati vampirjem. Iz vseh mogočih medijev skačejo v nas, medtem pa se zdravstveni delavci pritožujejo, da je krvodajalstvo v strmem upadu. Vampirji in krvodajalstvo so namreč neločljivo povezani. Pri obeh dejavnostih se toči kri, le da se med odvzemom, ki ga opravi vampir, žrtve spremenijo v vampirja, pri krvodajalstvu pa se tudi po več sto odvzemih ne zgodi, da krvodajalec postane medicinska sestra!

Pa vendar poskušajmo razložiti, zakaj človek, ki prebere vse te tisoče strani Som­raka, ne zdrvi v ambulanto, da mu vzamejo kri. Mimogrede, zgolj Somraka so prodali 37 milijonov izvodov. Če bi vsak izmed bralcev postal krvodajalec, bi problem s pomanjkanjem plazme imeli rešen. Kajti po prastarih umetniških principih naj literarno (ali katerokoli drugo) delo konzumenta pripravi do identifikacije z likom ali zgodbo. Najbliže, kar se lahko identificiraš z vampirjem, pa je, da daš kri.

Ali da jo jemlješ, pri čemer moraš pač v srednjo zdravstveno. Vendar se to ne dogaja. Bolj ko je točenje krvi na­vzoče v popularni kulturi, bolj postajajo naša ožilja zatesnjena.

Fenomena ni mogoče razložiti drugače kot s tem, da postajamo vse bolj virtualna družba. Da se avanture, potovanja, ljubezni in zločini dogajajo le znotraj naših misli, ki jih spodbuja prekomerna medijska produkcija. Oddaljujemo se od živega življenja, nad katerim smo pravzaprav prestrašeni in se ga bojimo. Naša resničnost se virtualizira in se kot taka meša z izmišljenim v vedno manj prepoznaven klobčič.

Igla, ki ti jo v žilo zasadi medicinska sestra, in gumijasti trak okoli mišice ter stiskanje pesti za tistih nekaj mililitrov so čista groza (da o kranjski klobasi, ki sledi, sploh ne govorim). Obenem pa nimamo nobenih težav prežvečiti na tisoče strani zob, zapičenih v vratovih, in požrešnega goltanja krvi.

Vampirji in njih priljubljenost tako imajo v nečem le prav. Z njihovim vzponom postajata naša razčlovečenost in medijska odvisnost vidni, mi sami pa nevidni. In ko se bomo zbudili, bomo imeli glogov kol v prsih in smrdljiv okus po česnu v ustih.

TEKST Marko Radmilovič, FOTO Shutterstock

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri